Umetnost odlašanja

Kot najstnica sem imela v svoji sobi obešen napis. Na lično stiliziranem listu papirja mi je rek v latinščini veleval naslednje:  Carpe Diem  ali po naše, izkoristi dan. Bog si ga vedi, zakaj točno sem si ga želela imeti v svoji sobi, a mislim, da bo najbližja prav ta, da je bil takrat tovrsten filozofski pristop  med gimnazijci moderen. Carpe Diem,  gor ali dol, dan smo izkoristili kolikor smo pač lahko iztisnili iz njega, med vikendi več, ob koncu šolskega leta manj. Po končanem študiju je latinščino zamenjala angleščina in sodobni modreci, ki so mi  v imenu najboljšega izplena v življenju  narekovali: Živi vsak dan kot bi bil tvoj zadnji! Potuj! Žuraj! Nosi najboljše obleke! Uživaj v hrani! Zapravi zaslužen denar! Izobražuj se! Ustvari si družino! Uživaj skupne trenutke z otroci! Obišči kozmetičarko! S prijateljicami prepleši noč!

Vir: Pinterest

Ker vsega tega nikakor ne bi uspela spraviti v tisti ‘zadnji’ dan, dobronamerni rek pri meni ni padel na plodna tla. Je pa zato v meni rasel prav poseben hrček, umetnik za prelaganje in odlaganje, ki je znal zelo spretno manevrirati z mojimi mislimi in vse lepe stvari preložiti za kasneje. Bila sem prava umetnica v odlašanju. Zakaj že ne bom preizkusila in uživala v rezultatih zadnje tehnološko najbolj izpopolnjene kreme proti podočnjakom? Zato, ker bodo ti čez pet let gotovo videti še slabše!  Menda vam ni potrebno posebej razlagati, da  je krema  romala v prav posebno ‘hrčkovo’ omaro. Leta me je čakala in klicala, da se je končno usmilim, da mi le pokaže, kaj zna.  K uporabi me ni pritegnila moja podoba v ogledalu. Kje pa, če bi morala kremo odpreti zgolj zaradi podočnjakov, bi si gotovo vsakič znova zašepetala, da bodo ti čez pet let videti še slabši. Ne, visokotehnološki program za radiranje gub in podočnjakov je pri hiši Chanel že zdavnaj nadomestil nov tehnološki čudež in po predvidevanju se datum uporabe nikakor ni več skladal z datumom v sedanjosti. Če bi kremo in serum uporabila takrat, ko sem ju dobila v dar, bi bili obliži dobesedno gotovo bolj sočni.

Vir: Pinterest

Enako ‘previdna’ znam biti tudi, ko je govora o oblačilih. Zakaj točno tista najbolj fina obleka, preden ugleda luč sveta, odsedi svojo kazen v omari, še ni jasno. A najbrž je zgodba podobna kot pri čudodelni kremi. Za potem! Ko jo bom zares potrebovala! Če jo oblečem danes, potem v njej ne bom mogla na tisti dogodek, na katerega bom enkrat povabljena! Če bi vprašali torej oblačila v moji omari, bi vam ta vedela povedati, da očitno nikoli ne živim zadnjega dne.

Vir: Pinterest

Odložila sem tudi snovanje družine. Pri tem  mi je v veliki meri ‘pomagalo’ splošno prepričanje družbe: Izobražena ženska bo imela kariero, otroke pred tridesetim zgolj neuka ‘kmetica’. Draga moja, pripadajo ti vse zabave in žuri, ki si jih želiš.  Nikar v resna trideseta, če s svojo nogo še nisi stopila na trdna tla na Tajskem ali vsaj v Grčiji. Najprej štalca, pol pa kravca. Obkljukano! Moja prvorojenka je na svet prijokala, ko sem že upihnila vseh trideset svečk, natančneje v mojem enaintridesetem letu. Še danes se spomnim sodelavke, ki je medtem ko smo se me ubadale s tem, ali naj zvečer na še eno zabavo oblečemo rdečo ali zlato obleko, svoja dva navihanca vpisovala v šolo. ‘Ko boste ve pri svojem petintridesetem letu podirale kupčke, bom jaz žurirala.’ Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi izpustila vse zgoraj omenjene klišejske in povsem neutemeljene razloge za odložitev. Umetnost odlašanja se v tem primeru nikakor ni obnesla in sodelavka je imela prav. Veliko lažje se danes zvečer spravim na zabavo kot za učbenik Naravoslovja za šesti razred.  Pri svojih skoraj petinštiridesetih, bi si zaslužila mir, ki bi mi ga prineslo končano šolanje ali zadnje leto študija otrok. Z možem bi prepotovala Islandijo, ne da bi mi bilo potrebno iskati restavracije in prenočišča z wifi omrežji, saj je podmladek v nasprotju neznosen potovalni partner. Hvala bogu,  gospodična in gospodič sta danes dovolj odrasla, da mi vsaj ni potrebno iskati varušk, ko si zaželim večernega izhoda.

Vir: Pinterest

Prav noben mojster odlašanja pa nisem, ko del igre postane delo. Tisto, kar lahko storiš danes, ne odlašaj za jutri, je po uspešnem osnovnošolskem treningu zavedno del mojih delovnih navad. Lepo bi bilo, da bi v bodoče večkrat po tej poti hodila tudi, ko mi ne bo potrebno zgolj pisati novega članka ali sesati stanovanja. Z zdravo mero razuma, se razume!

Petra Windschnurer
Petra Windschnurer

Že kot deklica sem razvila ljubezen do estetike oblačenja. Ne bom se zlagala, če rečem, da mi je bila položena v zibko. Danes delujem kot modna urednica revije Elle in gostojuča piska za najbolj bleščečo spletno stran na svetu, Glitter. Z veseljem bom z vami delila mnenja in dejstva.

2 komentarja
  1. Vse se zgodi ob pravem času in z razlogom (ob tem času). Z nekaterimi stvarmi morda res ni treba odlašati, ker kaj pa če… In prišla bo nova obleka in krema, ki bo zamenjala tisto, ki v omari pridno čaka… Ampak, kar najbolj šteje je, da smo srečni, srečni v tem trenutku…

  2. Draga Roteja, zelo prav imate. Užiti trenutek in se ne obremenjevati s preteklostjo in prihodnostjo je umetnost življenja, ki jo danes večina (tudi jaz) težko uspe osvojiti.

    Lepo vas pozdravljam, Petra

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.