Včasih pride tudi takšen dan …

Če bi morala opisati svoje značajske lastnosti, ki me opredeljujejo kot Petro Windschnurer, bi rekla, da sem dobrovoljna, z velikim socialnim čutom za bližnje, redoljubna, pozitivnih misli in vedno pripravljena na pogovor. In vendar se včasih zgodi tudi kakšen takšen dan, ki postavlja na glavo vse prejšnje trditve. Če bi me imeli torej priložnost spoznati na takšen dan, dvomim, da bi me prepoznali kot Petro Windschnurer. 

Vir: Pinterest

Včasih pride dan, ko sem neznosno tečna. Ponavadi je takšen dan, ko Tečke ne razoroži niti zadetek na loteriji, povezan z menstrualnim ciklusom. Na ta dan mi gre na živce vse, kar leze in gre. In ker ne znam skrivati svojega počutja, to Tečnobo v meni hitro zaznajo vsi, ki se znajdejo na moji poti. Otroka, mož, sodelavke v službi … Najdražji sicer meni, da imam hormonska nihanja za dober izgovor, da lahko spravim iz sebe vse, kar se je čez mesec slabega nabralo. Pa ni res. Ob takšnem dnevu ne ‘bruham’ za nazaj. Gre za to, da sikam, pikam in sopiham kar tako, v tri dni. Na ta dan rada nasprotujem vsemu in vsem. Če bo mama ob jutranjem čaju rekla, da je stena bela, jo bom hotela prepričati, da je črna ali pa vsaj siva. V službi sem tisti dan še posebej temeljita in izbrskala bom čisto vsako napakico in vse slabosti dneva.

Vir: Pinterest

Veliko bolj me moti nered, ki ga za sabo zjutraj v stanovanju pustita otroka, pozen prihod domov in ‘opazka’ najdražjega, da pri kuhanju večerje nisem prižgala ventilatorja. Pikam nazaj. Najtežje od vsega je, da se zavedam, da sem tečna. Ker vem, kdaj ta dan ponavadi prihaja, si nekaj dni pred tem vsakič znova obljubim, da bom tokrat Tečko zaklenila v najtemačnejšo sobo mojega ‘kraljestva’. Nič ne pomaga, Tečnoba se vsakič znova znajde in se priplazi na dan. Poskusila sem tudi z njenim ‘nasilnim’ pridržanjem in dobro igro. Če mi je zjutraj še uspelo zadržati milino nasmeha ob razmetanih pižamah na kavču in na poti do službe nisem sikala, ko je na prehitevalnem pasu ‘umiral’ še en počasne, tečnobe nisem uspela zadržati ‘priklenjene’, v hipu, ko sem stopila v službeno dvigalo. Predstavljajte si, kako ob transformaciji Hulka raznese njegovo obleko. No, tako.

Vir: Pinterest

Včasih pride dan, ko sem neutolažljivo žalostna. Takšen dan se v moje življenje povabi sam. Res da ne potrka velikokrat na moja vrata, a vseeno lahko pričakujem njegov obisk vsaj enkrat na leto. Kaj spodbudi njegov prihod? Otožno vreme, ogled srce parajočega filma, spomin na tiste, ki jih ni več z mano, ali zgolj zavedanje, da sta otroka že tako velika, da ju skoraj ne morem več klicati otroka? Nič od tega. So pa našteti dejavniki obvezen sestavni del dneva, ko se me polasti žalost. In če tečke ne znam ukrotiti, o žalosti priča samo moj pogled. Otroke, moža in prijatelje bom razvajala z zaigrano tiho dobro voljo, ob takšnih dnevih bom še posebej sočutna in v vlogi sogovornika se nedvomno raje vidim v vlogi poslušalca. Ker ob takšnih dnevih razmišljam o minljivosti, se še posebej potrudim ugoditi vsem, ki jih imam rada. Ob koncu dneva se v postelji ponavadi zjočem in končno odrešim glavnega nosilca moje žalosti, oči. Po takšnem dnevu se sama sebi zdim zjutraj zelo lepa, tako nekako, kot je lepo jasno jutro po nočni nevihti. Na Žalost težko vplivam. Če se svoje Tečke zavedam in z njo vsake toliko na silo tudi opravim, Žalosti ne prepoznam, dokler ta zelo udobno že ne sedi v naslanjaču. Takrat je ne spravim iz svoje ‘hiše’ in nimam moči, da bi se proti njej borila. Predam in vdam se ji s svojim telesom in mislimi. Če nič drugega, dan po njej sem vedno lepa in lahko bi ta dan izkoristila in končno posnela všečne fotografije za osebne dokumente.

Vir: Pinterest

Včasih pride takšen dan, ko vidim vse črno. Ta dan ni povezan z gospodično žalostjo. Pravzaprav se ta dva dneva niti ne marata. Črni dan s seboj veliko raje pripelje strah. Tudi ta dan se povabi v goste nepovabljen. Mogoče ga izzove zaporedje neprijetnih dogodkov, ki se ne razpletajo tako, kot bi si želela. Na določeni točki obupam in vse obarvam v črno. Na takšen dan se znam smiliti sama sebi in medtem ko nadledvična žleza zaradi strahu proizvaja enormne količine kortizola, mi jok v osami velikokrat predstavlja rešitev iz te črnine. Na takšen dan, ko vidim vse črno, sem videti utrujeno in postarano. K sreči delujem na besedne ‘klofute’, ki mi jih brez zadrege ‘prisoli’ moja mama. Streznitev  je hitra in neboleča. Še največ posledic takšnega dneva utrpi moja koža, ki kaže na to, da me je obiskal še tedne po njegovem odhodu.

Vir: Pinterest

In nenazadnje včasih pride tudi takšen dan, ko uživam vse pozitivne lastnosti svoje osebnosti naenkrat. Obožujem ta dan.

Petra Windschnurer
Petra Windschnurer

Že kot deklica sem razvila ljubezen do estetike oblačenja. Ne bom se zlagala, če rečem, da mi je bila položena v zibko. Danes delujem kot modna urednica revije Elle in gostojuča piska za najbolj bleščečo spletno stran na svetu, Glitter. Z veseljem bom z vami delila mnenja in dejstva.

Ni komentarjev. Bodi prvi!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.