Vse najboljše, Sofia

Kot mama bi morala najbrž napisati, katere so stvari, znanja ali lekcije, ki bi jih rada prenesla Sofii. Kateri so cilji, za katere srčno upam, da jih bo dosegla in morda kakšno je življenje, ki jo zanjo vidim. Vse omenjene stvari so v meni, a na njen deveti rojstni dan bi skoraj rekla, da je ona tista, ki me je do sedaj največ naučila.

Foto: osebni arhiv

Otroci imajo magično moč, da dneve pobarvajo v vse možne odtenke in ti preprosto ne dovolijo, da bi se sivina spustila do praga hiše. Majhne stvari postanejo velike, rutina se razbije, prioritete se obrnejo, nelogično je v trenutku logično. Skozi njene oči sem se naučila živeti tukaj in zdaj in manj razmišljati o tem, kaj bo jutri, saj je sedanji trenutek edini, ki v resnici šteje. In edini, ki obstaja. Naučila sem se ustaviti takrat, ko je luža dovolj zanimiva, da se v njej zrcalijo oblaki in, zanimivo, nič ni narobe, če vanjo stopiš in povrh vsega poškropiš vse okoli sebe, saj je le voda. Naučila sem se, da je sedenje v kadi zelo zabavno in nikjer ne piše, da mora trajati le deset minut, lahko se zavleče do ure in pol, če je notri dovolj mehurčkov in vse diši po dobrem. Naučila sem se, da ko greš na sprehod, resnično ni pomemben cilj ali da sploh prispeš, pomembno je samo, da ti je po poti neskončno lepo.

Foto: osebni arhiv
Foto: osebni arhiv

Sofia me je naučila ustaviti možgane in razumeti, da članek, ki ga v določenem trenutku pišem, resnično nima prioritete. Prav tako svet, ki od mene zahteva vse in takoj, ker je ona tukaj s čarobno paličico zato, da ga v pravem trenutku utiša. Na začetku je bilo vse skupaj fascinantno, potem je postalo zaskrbljujoče, bili so trenutki, ko se mi je zdelo, da sem preprosto izginila. Zdaj vem, da sem se le ponovno rodila. Sofia vzame žogico z bleščicami in mi masira čelo, “da gredo stran slabe misli, Mama, ker jih ne potrebuješ“. In v tistem trenutku začnem razmišljati, katere so slabe misli, ki jih je zaznala, saj jih najbrž ni bilo prav malo, in se zgubim v vrtincu življenja, ki ponuja premalo ur za vse, predvsem pa za naju.

Foto: osebni arhiv
Foto: osebni arhiv

Ko se na ves glas smeje, se moram ustaviti. V nedogled bi poslušala ta zvok, ker se v vesolju vse sestavi in postane pot posuta s svetlobo. Potem mi reče: “Všeč mi je, če greva kam sami, kot sestri ali prijateljici, ker ti si moja najboljša prijateljica.” Od vseh odraslih, ki jih poznam, je ona najbolj modra in najbolj pripravljena poslušati stvari, ki so le v mojem svetu. Najprej zazna moje spremembe in jih zna pospraviti na svoje mesto, včasih tudi tako, da jim preprosto ne da preveč pozornosti, zato hitreje izginejo. Pri devetih letih mi zna reči, naj se ne osredotočam na stvari, ki jih ne maram, kajti “saj veš, da se potem tudi zgodijo“. Naučila me je ostati brez besed, jaz, ki jih imam toliko v glavi in še več pod prsti, jaz, ki sem mislila, da vse že vem, zdaj pa ugotovim, da se mi ne sanja o stvareh, ki so resnično pomembne. Sofia je pravična, iskrena, direktna, je otrok, ki te objame zato, ker v tistem trenutku potrebuješ objem. In ko te pogleda, veš, da ji tvoje misli ne bodo ušle in mar ji je za tvoje počutje preprosto zato, ker si človek in si torej povezan z njo.

Foto: osebni arhiv
Foto: osebni arhiv
Foto: osebni arhiv

Nikoli mi ni dovolila, da bi bila utrujena ali pod stresom. Takrat je preprosto odklonila mojo družbo in mi tako jasno dala vediti:”Mama, skuliraj se in potem pridi“. V tem smislu ni sklepala kompromisov in je zato sebe postavila na prvo mesto. Zelo hitro sem izgubila prednost, najbrž že takrat, ko je prišla na svet, točno po 12 urah v bolnišnici ali, kot je povedal primarij klinike, kot po knjigi. Bila je prehitra in hkrati točna, premajhna in hkrati brezhibna, izredno nežna in hkrati neverjetno močna. Je otrok kontrastov, kar opažam tudi zdaj, ko postane njena osebnost vse bolj razvita. 30. septembra je praznovala 9 let, a zdi se mi včeraj, ko sem  jo prvič zagledala, s črnimi lasmi, ki so bili kasneje popolnoma svetli, majhnimi rokicami in tistim pogledom, v katerem je bilo že celo vesolje.

Foto: osebni arhiv

Vse najboljše moja najljubša vila. Želim ti zdravje, zadovoljstvo, mir in polno drobnih trenutkov, ki te bodo razvedrili z brezhibno srečo. Sebi pa želim, da bi te znala vedno poslušati, razumeti in ujeti z vsemi odtenki, ki sestavljajo tvoje čudovito bitje. Te imam neskončno rada.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

15 komentarjev
  1. Zelo lep zapis. Develetni Sofii želim vse najboljše in najlepše, veliko dobrega osebnega zdravja ter prijetno praznovanje! Obema skupaj pa želim, da bi se še naprej tako lepo razumeli. 🙂 🙂 🙂

  2. Vse najboljse, Sofia!
    Moja puncka pa jutri praznuje… imam ze solzne oči in vedno ob tem času preberem tvoj zapis in se spomnem, da imata nekje skupaj rojstni dan
    Ja, rojstvo otroka- nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi ♥️♥️♥️♥️

  3. Vse dobro, Sofija in vse dobro, Lorella. Kot včeraj se spomnim, ko smo v trgovinici, kjer si se rada ustavila, občudovale tvoj trebušček in srečo, ki je takrat še bolj izrazito sijala iz tvojih oči. Prečudoviti sta.
    Sabina

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.