Zdi se mi, da smo res dolgo časa živeli v lovu za časom, ki ga nikoli ni bilo dovolj. Vedno nam je nekaj manjkalo: morda prosti čas za tisto knjigo, za klic prijateljice, klepet z mamo, kavo v miru na terasi, za tiste dokumente, elektronsko pošto, da počistimo stanovanje in rezerviramo dopust. Resnično smo bili skozi v stiski. Navajeni, da imamo vse, nismo bili več zadovoljni s skromnimi stvarmi in nismo cenili majhnih gest, ki marsikdaj stanejo truda in žrtvovanja ljudi, do katerih nam je mar. Pandemija nas je prisilila, da vse skupaj upočasnimo, ustavimo, ponovno odkrijemo smisel življenja, predvsem pa malenkosti. Tiste malenkosti, ki znajo biti tako preproste, nežne, a še kako pomembne in so od nas zahtevale, da naredimo neko spremembo, niti ne senzacionalno in revolucionarno, ker je v bistvu trajnejša in učinkovitejša, če se zgodi postopoma, a zavestno.
Danes me vidite na terasi, ki sem jo barvala sama. Zakaj je to pomembno? Zame zgolj iz enega razloga: ker sem bila dve uri na kolenih in razmišljala o sebi, življenju, o tem, kako je pravzaprav dober čopič in dišeča barva, kako mi nič ne manjka in kako bo terasa lepa in čista, ko bom končala. Podobno kot pri risanju ali branju, te barvanje prisili, da ostaneš tukaj in zdaj ter se osredotočiš na nekaj res preprostega, kot je gib čopiča, ki gre ritmično gor in dol po lesu. No, to me je naredilo srečno. In kaj je pravzaprav sreča? Za žensko je pogosto rojstvo otroka; za moškega nepozabna zmaga v nogometu. Za Winnieja Pooha nekaj, kar žveči, za Malega princa čudovita vrtnica. In kdo ima prav? Vsi in nihče, saj ne glede na to, kako veliki filozofi in mali medvedi so se stoletja spraševali o končnem pomenu obstoja, je resnično pomembno le eno: način, kako se odločimo, da bomo živeli in se naučili ceniti preproste stvari.
Zame prinaša lepa sezona tudi to ležernost. Včasih se odraža s pomočjo lanenega kompleta, ki ga imam na sebi, preproste ogrlice, skodelice kave ali čaja, revije, ki me kar posrka. In tišine, da, tišine, da je ne pozabim, saj je brez tega težko najti bistvo, sploh takrat, ko postane šum sveta nadležen in imaš občutek, da si se izgubil v urbani džungli. A nikar ne gre pozabiti, da človek prihaja iz narave in zato bo vedno prav tu našel odgovore in rešitve. Ko sva nazadnje s partnerjem sedela na klopci zraven terase je pripomnil: “Si misliš, da so ta drevesa naredila vse to? Da lahko dihamo in živimo?” Res je. Nekdo je za vse to poskrbel in nas postavil točno tja, kjer smo. Včasih nam je to všeč, drugič nekoliko manj, a pravijo, da si vedno na pravem mestu.
Na tem nežnem sprehodu, med katerim odkrivam bistvo življenja, vas z lahkotnostjo vabim, da same zgradimo svojo predstavo o sreči. Konec koncev ni prav zelo zapleteno: dovolj bi bilo, da se na primer nehamo jeziti (kakšen je smisel?), znova odkrijemo umetnost presenečenja (če bi se zvezde pojavile vsakih deset let, ali ne bi vsi spali z dvignjenimi nosovi?) in tudi čas, ki ga res smešno varčujemo (in vedno je nekaj, kar lahko naredimo jutri namesto danes, sploh na področju osebne sreče). In morda za svojega vzornika izvolimo Winnieja Pooha, ki kljub glavi, polni žagovine zna v vsem (in ne le v medu) najti dobro stran. Da, drage moje, Winnie je zakon.
*Za tiste, ki vas zanima: nosim lanen komplet Alma Ras (top, hlače in kimono). Na novo kolekcijo ter kolekcijo Basic prejmete 20 % popust s kodo LORELLAMAJ20, od 24. do 26. maja.