Inspiracija dneva

Imam zelo žive spomine otroštva, ko smo v kuhinji pri starših pisali razglednice in pisma. Dogajalo se je za velike praznike, a tudi tako, kot pozdrav iz Kopra ljudem, ki so živeli v Italiji ali drugod po svetu. Mama je vedno pisala, jaz sem lepila znamke, občudovala sem njeno okroglo in mehko pisavo, z enakimi črkami in nikoli mi ni bilo povsem jasno, kako ji je uspelo. Kot odrasla ženska sem potovala po svetu in vedno kupila razglednice, pošiljala sem jih staršem in prijateljem, tudi kot dokaz spoštovanja in tega, da si se spomnil na človeka takrat, ko ga ni ob tebi. Rojstni dnevi pa so bili v tem smislu sveti: vsak v mamini agendi je dobil pismo, kar se mi je zdelo vedno čarobno. Zakaj pišem o tem? Ker imam občutek, da je to navada, ki počasi izumira. Prešinilo me je, da letos nisem poslala ene same razglednice, čeprav sem bila povsod, a preprosto se nisem spomnila. Danes me je to prav razžalostilo in vprašala sem se, ali gre za začetek nove ere, digitalne, kjer bomo še vabila za poroko poslali v obliki sporočila na Whatsupu. Osebno me rešuje Božič, vsako leto pošljem okoli 30 čestitk, nazaj dobim dobrih pet, a ni pomembno. Še vedno verjamem, da moje povzročajo veselje in srečo tistemu, ki jih dobi in prebere. Ker beseda ostane in lep motiv na kartici tudi.

Pišite, drage moje, staršem, hčerkam, prijateljicam, sebi. To je čudovita navada, ki ne sme umreti.

Vir: Pinterest