Kaj ko bi raje druga drugi popravile krono?

Danes zjutraj me je nekaj prešinilo:

Kaj če je vsak dan popoln dan, da končno postaneš točno to, kar ti je bilo vedno namenjeno biti?

V svoji koži sem se vedno dobro počutila, čeprav s celulitom, in sploh si ne upam predstavljati, kako se je pogledati v ogledalo in se ne prepoznati v spolu, ki nam je bil namenjen. Na srečo se mi to nikoli ni zgodilo. Morda tudi zato nisem najbolj navdušena nad dnevom žena, saj bi vsak dan znova morale slaviti to, kar smo, četudi brez mimoz. Ampak enakost spolov še ni tukaj in je v tem smislu treba opraviti še veliko dela. Mama me je vedno učila, naj bom samostojna in ponosna tam, kjer sem, hkrati me je dobro prepričala, da imamo vsi svojo pot in zato nima smisla, da se preveč ukvarjam s sosedom, bolj je pomembno vedeti, kje smo, kam gremo ter kaj si želimo. In že odgovori na ta vprašanja znajo biti dokaj zahtevni, praktično “življenjska misija”.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Čeprav si upam reči, da se v svoji koži počutim odlično, so nedvomno dnevi, ko ravno ne blestim. Raziskave pravijo, da se le 3 % od nas vidi kot lepe, ko se pogledamo v ogledalo. In v povprečju, ko pomislimo nase, si predstavljamo, da smo 30 % debelejše, kot v resnici smo. In seveda tudi grše. Pretiravam? Niti slučajno. Poskusite razmisliti o reakciji, ki jo imate, ko vzamete v roke fotografije izpred nekaj let: vedno se vidite lepše, na dan pridejo besedne zveze, kot je “no, vendarle nisem bila tako slaba” in to ni samo povezano z dejstvom, da ste bile na sliki mlajše. S preprostim opazovanjem fotografije morda spoznamo resnico, objektivno vidimo svoj videz (tudi pomanjkljivosti in prednosti) in smo celo nekoliko bolj usmiljene do sebe. Zato je pri odkrivanju sebe primerjava z drugim pravzaprav temeljna. A vseeno me nekaj prešine: ko pogledam socialna omrežja, prevečkrat opazim nesramne besede, ki se dotaknejo prav žensk: in najbolj me boli to, da jih pišejo druge ženske. Sama nisem imuna na tovrstne kritike, čeprav ne morem reči, da me bolijo, ker sem jih žal vajena, mi pa dajo vsakič znova misliti o tem, kaj se plete v glavah, koliko je zavisti, zlobe, ignorance, koliko malomarnosti in škodoželjnosti. Če bi vso to energijo usmerili v lepe stvari, bi neprestano živeli na cvetočem travniku.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Ena stvar, ki sem jo opazila, ko sem se pogovarjala z mnogimi ženskami, je, da je ena od barv, ki jo najtežje nosimo in do katere imamo največje “zavračanje”, prav tista roza, ki nam je bila tako všeč in nas je identificirala kot majhne deklice. Ženske pogosto pravijo, da se z roza barvo počutijo izpostavljeno, izrazito žensko in se bojijo, da bo to spodkopalo tako skrbno pridobljeno verodostojnost, tudi na delovnem mestu. “Že vem, da to, da sem ženska, ne pomaga pri plači in karieri, zakaj bi to poudarjala bolj kot je potrebno?” Hm. Ko se oziram po svojem delovnem okolju, opažam ogromno razlik in rada bi napisala, da so predvsem moški krivi zanje, a moja osebna izkušnja je, da si ženske same kopljemo jamo. Včasih jo kopljemo za druge ženske, v prepričanju, da se jih moramo znebiti, a tukaj pozabimo na nekaj zelo pomembnega: vsaka jama, skopana za drugo žensko, je v resnici jama, ki bo za vekomaj pokopala tudi delček nas. Izgubile smo občutek enotnosti in sestrstva in prav to nas je včasih naredilo tako edinstvene in močne. Ugotavljam torej, da znamo biti res zlobne in verjemite, da z velikim kamnom na srcu napišem to besedo: zlobne. Kot ženska spadam tudi sama v to kategorijo, zato bi zdaj najraje vzela orjaško radirko in zbrisala vse tiste sledi, ki nas ne naredijo plemenite.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Sem idealist in sanjam o svetu, v katerem me bodo upoštevali zaradi tega, kar sem. Da bom lahko izrazila sebe in svojo podobo z osebno interpretacijo mode, ker je to pravzaprav zelo neškodljivo, in vzgojena sem v smislu “živi in pusti živeti“. Sanjam o svetu, kjer bo roza barva enaka vsem drugim in če se odločim za obroč v laseh, si ne želim komentarjev v smislu “si prestara za to“, s pričakovanjem, da to pogoltnem in razumem, ker ne, ne razumem. Če sem nasmejana, to ne pomeni, da “mi dol visi za vse, kar se dogaja“, drugače bi morali biti vsi neprestano na preži in na robu živčnega zloma. No, jaz nisem. In mi je všeč, ko se nasmejem. Morda bi lahko obstajal svet, v katerem ženstvenost ne bi pomenila pomanjkanja kredibilnosti, v katerem se bomo ženske naučile usmiljenja do sebe in hkrati do sester in se nasmehnile temu, kar smo. In druga drugo bomo podpirale, z ljubeznijo. Lepota ženske je v tem, da zna sebi v vsaki situaciji popraviti krono in prav tako poskrbi za sestro na desni ali levi strani. Ker vsaka ima svojo zgodbo, gotovo tudi svojo krono in pravico, da jo nosi, kot se ji najbolj zdi. Tudi z roza pentljo. In z največjim nasmehom.

***Za tiste, ki vas zanima: obleka Qualcosa di Blu – Trst

Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

10 komentarjev
  1. Kot, da si vse moje misli prebrala in jih napisala na papir z lepim roza nalivnim peresom. Tudi sama imam zelo rada roza barvo. Strinjam se z vsem napisanim in sem enakega mnenja. Bodimo strpni in držimo drug z drugim. Pomagajmo si! Svet bo lepši.
    Krasna si v prelepi obleki!
    Lep konec tedna, čarobna vila!

  2. BRAVO, draga Lorella!
    Kako bi nam bilo lepo in koliko pozitivne ženske energije bi imeli, če bi vse spregledale opisano resnico!
    Lep dan vsem!!!

  3. Draga Lorela in vse dame
    Saj nas je več samo ,premalokrat se oglasimo
    In napišemo . Še dobro da imamo tako disciplinirano
    Lorelo , ki nam vsak dan polepša s kakšnim člankom
    Hvala iz srca
    Metka

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.