Kdaj ste se nazadnje prepustile?

Če se samo za trenutek vrnem v leto 2020, zelo jasno začutim glas v sebi, ki govori o strahu in pogumu hkrati. O osamljenosti in želji, da bi te nekdo samo stisnil in potolažil z zelo preprostimi besedami: vse bo dobro. Covid je bil, v mojih očeh, nezaželen in nepričakovan gost, tako nadležen, da bi najraje vzela puško in ga zadela v čelo, a hkrati tako prefrigan, da nas je skozi čakal nekje skrit, za vogalom. Ta čuden in nehvaležen občutek negotovosti je postal del mene, dokler nisem stvari pospravila v predale in jih tudi zaprla. V pravkar preteklem letu nam je bolečina omogočila, da smo se končno začeli pogovarjati o pomembnih stvareh in v sebi tudi globoko razmišljali. Bili smo si enaki, ali skoraj, nekako na isti ravni in valovni dolžini, brez izjem. Postali smo uniformirani in brezizrazni pod maskami, ki jih tako ali drugače nosimo, razlika je le v tem, da imamo zdaj na sebi tudi kirurške ali platnene.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Takega življenja še nismo doživeli, postali smo senca sebe in se navadili na računalnike in distanco, ki nas je objela kot ledeno morje, prišla do dna srca in se tam, zelo počasi a vztrajno, tudi usedla. Ne vem, če smo postali drugačni. Prej bi rekla, da smo se prilagodili, kar je seveda dobro. Vedno se mi je zdela izjemna lastnost človeka ta, da se vedno lahko prilagodi in sklepa kompromise tudi tam, kjer jih prej ni niti videl. Pogajamo se. Pogajamo se s svetom, politiki, virusom, sosedi in znanci. V zraku je veliko besed in še več mnenj, po drugi strani pa ima svet svojo pot in se res ne pusti motiti. Zdaj sedim v svoji hiši in je zunaj polno snega, dež nežno trka po strešnem oknu, drevesa mi ponovno kažejo svojo najlepšo plat in gozd je poln skrivnosti, kot je bil pred desetimi leti.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Pomirja me rutinsko življenje, ker se okoli nas le dogaja, čeprav ga morda niti ne zaznamo. In kakšno srečo pravzaprav imam, da sedim na toplem s svojim računalnikom, ki me vsak dan znova spominja na New York, od koder tudi prihaja ter mi podarja neskončno lepe osebne zgodbe. No, tega prej nisem niti občutila ali je bilo preprosto tako, da se nisem ustavila, da bi vse skupaj sploh zaznala. Zdaj pa lebdim in marsikdaj imam občutek, da se z nogami dotaknem vrhov dreves in potem grem še višje, tja do lune, ki me je prav včeraj spremljala izza okna, kot skrivnostna prijateljica, ki o tebi ve še preveč. Ta občutek miru in spokojnosti me prevzame in pusti skoraj brez sape, kot neskončen poljub na tistih stopnicah v Švici, ki je že dišal po prihodnosti.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Sprehajam se po snegu in težko hodim, z nogami, ki kar zdrsnejo globoko v zemljo. Kot ne bi bilo konca. Za mano Beatrice lovi nevidne škratke in pridno čaka pred kakšnim skritim brlogom, jaz pa se vsakič znova sprašujem, koliko čarobnega življenja premore gozd, ki me te dni tako spokojno varuje. So kraji, ki od tebe zahtevajo le to, da si, kar si. Da za nekaj trenutkov odložiš masko in se znebiš ljudi, situacij, občutkov. Da uživaš življenje, ki 100 % spolzi med rokami in postane zvezdnato nebo, polno lesketanja.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Kdaj ste se zadnjič prepustile? Kdaj ste imele pristen, popoln občutek, da je vse na svojem mestu? V svetu, ki ga marsikdaj premika le zavist, se za trenutek ustavim in občudujem lepoto, ki je vse okoli mene. Ni enega samega lista, ki bi bil izven konteksta, celo majhni kupi snega, visoko na drevesih, tvorijo brezhibne zgodbe. Zdaj vse to znam ujeti in ga skrbno skrivam v srcu, kot popolni zaklad za vse čase.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

7 komentarjev
  1. Draga Lorella!

    Čuuuudovite slike in nam, ki ne živimo ob morju, blizu. Se vidi, da sta z Beatrice uživali v belini 🙂
    Autfit je zeeelo lep! Romantika na višku 🙂 – vsaj za mene.
    Tekst pa kot da bi mi bil pisan iz duše, samo da se jaz počutim tako že nekaj mesecev in očitno tega še ne bo tako kmalu konec. Je pa dobro, sploh če si ves čas doma, izoliran, čakaš na cepljenje in da bo kmalu vsega konec, da čutiš, da nisi sam, da ne čutiš in razmišljaš samo ti tako.

    HVALA gospa Lorella!

  2. Nazadnje sem se prepustila za praznike, ko so bile počitnice in ko sem imela dopust. Trenutno sem naveličana te situacije, šolanje na daljavo, delo od doma,ki se razvleče čez cel dan… Motivacija pada. Ampak, za dežjem vedno posije sonce in res reeees komaj čakam na pomlad,več sonca in zeleno naravo ❤️❤️

  3. Neprecenljivo bogatstvo krajev kjer si lahko, kar si, popolnoma usklajen s trenutkom bivanja. Gozd nudi tisino, mirnost, cistost uma, misli in srca. Je pot, ki da vedeti, da nismo gospodarji sveta, ker lahko vse biva in diha brez nas. Zelo lepo in cutece napisano, hvala.

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.