Kako je zanimiv čas, v katerem živimo. Z enim samim klikom se lahko povežemo z osebo na drugem koncu sveta, hkrati nam je težko pozdraviti soseda, ki živi v istem bloku. Pomislim, da se bojimo pravih odnosov in je lažje takrat, ko smo pred računalnikom in nevidnim ščitom, ki nam omogoča, da mirno nosimo masko in se marsikdaj pretvarjamo, da smo nekaj, kar v resnici nismo. Socialna omrežja, družba in zdaj tudi Covid so idealna odskočna deska zato, da izgubimo svojo identiteto in hkrati občutek za sočloveka.
Pri teh letih se rada zavedam, da še vedno obstajajo realne, konkretne stvari, ki me znajo presenetiti. Nepričakovano sporočilo dobre prijateljice, objem moškega, ki te zna potolažiti, pristne besede staršev, ki zelo dobro vedo, v kateri fazi življenja se nahajaš, ali moja punčka, ki me marsikdaj vodi skozi poti vesolj, a tu in tam izgubi kompas in se potem vloga obrne. In veseli me, da perspektiva ni samo ena, dovolj je, da se premaknemo za korak in se pred nami razkrijejo barve, ki jih prej nismo nikjer videli. Nekako tako, kot se pred mrakom nebo obarva v oranžno, roza in lila ter pričara spektakel, ki ga niti najboljši slikar ne bi znal uprizoriti. Veste, kako je z življenjem? Marsikdaj ne moremo spremeniti tega, kar se nam zgodi, lahko pa spremenimo lastno interpretacijo dogodkov.
Za mano je še en vikend, ki sem ga preživela na obali. Kopam se v mirnem morju in voham poletje, ki me počasi zapušča. Voda je hladnejša, a ponovno ravno prav za moje misli danes, da jih malo razbremeni in mi tako ponudi drugačen zorni kot. Ko stojim sredi morja, zagledam tiste oblake, ki se kot nore ovčke pletejo z borovci in ponovno je v meni slika, ki jo moram ovekovečiti. Obstaja samo ta trenutek, ker preteklost me ni ujela in sedanjost me ne zanima, vsaj v smislu, da jo tako ali drugače ne morem spremeniti. Mi smo seštevek dogodkov in brazgotin, ki jih nosimo v srcu, ne pa ljudi, ki so se nas dotaknili. Morda smo si tu in tam izposodili kakšen nauk, a v resnici smo, v tej avanturi, dokaj sami.
Če bi me kdo vprašal, kje smo v tem trenutku bi rekla, da ne vem. Počasi, a vztrajno nam odvzemajo možnost, da bi se družili, in včasih me prešine, da smo individualno veliko bolj ranljivi. Kdo ve, če ne bodo naši otroci doživeli družbe, ki bo popolnoma drugačna, v kateri bodo vrednote obrnjene na glavo in bo višek ustvarjalnosti nova, digitalna igra na računalniku. In kdo ve, če bomo čez dvesto let pozabili na poljube in objeme ter samo živeli drug mimo drugega, s pravili in sanjami, ki niso naše, vendar z občutkom, da je vse na svojem mestu. Ostajam pozitivna: naša realnost ima nešteto različnih obrazov in nisem človek, ki bi se osredotočil na negativne, prej bi rekla, da bom mimo njih glisirala, kot bi bila na najhitrejšem čolnu. Ker to nisem jaz.
Vse se počasi spreminja in hkrati ostaja pristno. Na plaži, ki me je videla rasti, je bila včasih mivka in ko si jo pozorno pogledal, si ugotovil, da je sestavljena iz malih školjk. Vedno sem se spraševala, od kod prihajajo, in vedno se mi je zdelo, da jih je neskončno. Potem je nekega dne prišlo neurje in v dveh urah s seboj pobralo moje spomine. Plaža je izginila in z njo tudi beli pesek. Saj res, ostale so skale, a kaj ko tako težko spustim stvari, ki jih dobro poznam in se mi globoko zasidrajo v srcu. Res je, ne bi se smela navezati, a sem le človek, ki zato dela ogromno napak.
Tudi danes zvečer bom premaknila nos proti zvezdam in moje oči bodo radovedno iskale nove zvezde. V tem vesolju je le tako, da so nekatere stvari večne, vsaj zdaj, vsaj iz tega zornega kota. In tudi to je nekaj.
***Za tiste, ki vas zanima, pižama Intimissimi.***