Vsaka ženska kriza je novo rojstvo

Ko sem se prejšnji vikend dobila s prijateljico, sva kot običajno začeli različne debate o ženskem svetu in o tem, kako te zna življenje spremeniti. Ker je ona starejša, sva se dotaknili tudi menopavze in obdobja, ki je (ali bo) za vsako izmed nas nedvomno izziv. Sama vem, da so krizni trenutki tisti, ki nas potisnejo naprej, in težke situacije tiste, ki najbolj omogočajo konkretno rast, a kot rakica si marsikdaj želim samo mir, plimo in varno skalo, pod katero se zatečem vsakič, ko se mi zdi. In tako sem se spomnila zanimive resnice, ki jo danes delim z vami.

Zgodovina beneških rakov je zelo krvava. Imenujejo se Carcinus Mediterraneus ali običajno zeleni raki, živijo v slanih in polslanih vodah, imajo raje obalna območja s plitvimi vodami in lagunami. V regiji Veneto jih je mogoče najti res veliko in imajo se čudovito, vsaj v določenih obdobjih življenja. Njihova tragedija se začne, ko mora rak spremeniti svoj oklep (ali pravilno rečeno eksoskelet), ker ni več primeren, saj rak mora rasti, zato se mora znebiti stare hišice. A ta transformacija zahteva celo vrsto nesreč, ki lahko vodijo v različne vrste krvave smrti: rak je ujet in ocvrt v ponvi, pripet je na trnek kot vaba za ribe (tovrstni raki so odlična vaba za ribolov brancinov) ali jih sramotno jedo galebi in druge ptice. Ko rakec nima svojega ohišja, ki ga ščiti, je krhka in mehka stvar, a če ne bi spustil svoje hiše, ne bi mogel nikoli rasti. Morala: trenutki rasti so trenutki krhkosti in tveganja, ker je stara zaščitna lupina zapuščena, da bi našli povsem novo.
Foto: Zen
Foto: Zen

Ta majhna žival nas nauči vse. Če smo ves čas na enem in istem mestu, smo kot amebe brez hrbtenice in se z nami ne dogaja nič zanimivega. Nekako tako, kot bi bile celo življenje na otroškem igrišču in se skozi igrale s tobogani in gugalnicami; da, vem, tu in tam bi pasalo, a prav gotovo ne 24 ur na dan. Kar želim povedati, je, da imamo vse neke vrste krize obstoja, ki jo je ta corona situacija še bolj potencirala. Če se do sedaj nismo prevečkrat vprašale, kam gremo in “kako bo”, nas to zna zdaj resnično skrbeti. In najslabše je to, da sploh nimamo odgovora. Ampak, drage moje, življenje me je vseeno nekaj naučilo: včasih odgovori niso jasni, morda jih ne slišimo ali ne razumemo, a to še ne pomeni, da smo v bednem limbu, kjer je vse sivo. Ko dam roko v žep, takoj primem tisti magični ključ duše, ki mi omogoča, da stopim v kontakt sama s sabo in se zelo umirim. Pri določenih letih veš, da lahko vedno računaš nase, manj na druge, a to je pravzaprav zelo dobro, ker sebe tako ne boš nikoli razočaral.

Foto: Zen
Foto: Zen

Zanimivi so ti časi. In januar, oh čaroben januar, ki nam je že podaril prvo polno luno letošnjega leta in čudovito možnost za nov začetek. Jaz sem za, da ga zagrabimo, da naredimo iz njega najboljše, kar se da, da si dovolimo ostati brez besed, očarane, magične in ležerne, kot pena na morju. Te težke energije, ki so nas objele in nas kar ne spustijo, so le trenutek, prav nič v primerjavi z večnostjo, vesoljem in tem, kar zmoremo. Krize torej, ki pridejo in gredo, včasih malo dlje trajajo, a nikar ne pozabimo, da ne bodo z nami za vekomaj. Sprehod naj bo torej lahkoten, subtilen, pozoren in poln srebrnega prahu, kot volčja luna, ki nam je pravkar pokazala pot. In me to znamo, oh kako dobro znamo, čeprav včasih pozabimo in imamo celo občutek, da bomo na kolenih za vse čase.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Drage moje čudovite Ženske, bodite kot morje: prosojne na površju in globoke v duši. In res ni potrebno, da to morje pokažemo ali, še hujše, delimo z ljudmi, ki ne znajo plavati. Nikoli ne zlorabljajte dobrih ljudi: odpuščajo, a ko se naveličajo, gredo stran, ne da bi se ozrli nazaj. Mislim, da je v življenju potrebno tudi spoštovanje, včasih sestavljeno iz tiste subtilne distance, ki da preprosto vedeti, da upoštevaš osebni prostor sočloveka. V prijateljstvu je to čudovita vrlina, ker pomeni, da znaš biti prisoten, pa vendar ne vsiljiv, tih, ko je treba poslušati, in poln nasvetov takrat, ko te zanje vprašajo. To čudovito ravnovesje omogoča v življenju izvrstne zmage.

Foto: Zen
Foto: Zen

Moja mama vedno pravi: ljudje ne smejo govoriti s polnimi usti. Pa tudi ne s prazno glavo.

***Za tiste, ki vas zanima, obleka s perlami je znamke Chicwish***

Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

2 komentarja
  1. Draga Lorella! Kako zelo lepo ste to napisali. Vsaka beseda še kako drži. ♥️
    Vaši članki pa res znajo pobožati žensko dušo. Še veliko navdihujočih člankov vam želim.

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.