Za vse nas, fatalne ženske

Če bi imela čarobno paličico, ki bi lahko ustavila čas, potem bi ga ustavila poleti. Sonce mi teče po žilah in brezhibnost julijskega morja me potolaži, nekako tako, kot dnevi, ki imajo končno dovolj ur svetlobe, da se noči več ne bojim. In ko se vse skupaj zatemni ter na nebu zasijejo prve zvezde, vem, da bo utrinkov na pretek in nad mano se bo lesketalo, kot bi se nahajala v čarobni posodi z nešteto dobrimi vilami. Vsaka pa je tukaj le zato, da mi uresniči željo.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Če je življenje plezanje po magičnem drevesu, potem lahko rečem, da sem neštetokrat padla. In niti ne vem, kolikokrat sem ponovno vstala, a najbrž je že tako, da sem bila vse bližja vrhu. Navdihuje me pot in tekmovanje, ki si ga zamislim sama s seboj, nisem pa zavistna, ker so me naučili, da je dovolj prostora za vse. V svetu, ki je tako velik in raznolik, verjamem, da nikogar ne oviram, temveč z odprtimi očmi iščem nove izkušnje in ljudi, ki bi mi pomagali postati boljša. Ta teden sem bila del čudovite zgodbe pod imenom Femme Fatale. Osem finalistk se je potegovalo za ta naziv in med njimi sem bila tudi jaz, v resnici drugič nominirana. Prvič je bilo pred realnim življenjem, kar pomeni, da takrat še ni bilo Sofie in zato se mi zdi, da o življenju nisem vedela prav veliko, prav tako nisem mogla biti fatalna. Morda sem bila čedna in s pretankimi obrvmi, a to je tudi vse.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Vedno si štejem v čast, ko lahko začutim žensko energijo in na odru je bilo te na pretek. Vse smo se strinjale s tem, da si danes ženske premalo pomagamo, nakar mi je Janja Koteska, vedno čudovita in brezhibna, povedala nekaj zelo preprostega, a še kako učinkovitega. “V življenju sem se naučila govoriti, povedati stvari, saj v koliko ne poveš, imaš vedno občutek, da te ne razumejo, v resnici si sam zapiraš vrata“. Dalo mi je misliti. In prav tako sem se nedolgo tega pogovarjala z zelo ljubo prijateljico Angelo, terapevtko, ki se ukvarja z energijami, ter tarnala nad tem, da sem nekoč srečala čudovito žensko, ki je zame opravila branje duše, ko pa sem jo kasneje potrebovala, je preprosto ni bilo. Ali je bila zasedena, ali je zamenjala mail, ali je prirejala razstavo, ali … karkoli že, odgovor je bil ne. Ker sem bila v stiski, resnično nisem razumela, še manj sprejela njenega negativnega odgovora. Angela je na to situacijo gledala povsem drugače, saj je bil njen odgovor zelo nepričakovan.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Jaz pa mislim, da ti je ta ženska odgovorila z molkom. Verjetno je vedela, da ti ne bi mogla pomagati, prav tako je vedela, da ni imela rešitve zate. Njen NE je bil odgovor na tvoje vprašanje, a ga ti nisi želela sprejeti.” V vrtincu življenja lahko rečem, da se nimam za zelo duhovno bitje, je pa res, da so zame besede zelo pomembne in če se le da, se tudi ustavim. Poslušam, meljem, razmišljam in šele potem prebavim, pa tudi to ne vedno. Perspektiva je tisto, kar nas v življenju vodi do določenih odločitev. Situacijo razumemo danes na določen način, čez eno leto bomo najbrž popolnoma drugje in tudi naš način razumevanja bo drugačen. V sebi pa ostajamo preprosto me. Priznam, da je jeza popustila in razočaranje je šlo po gobe, pomislila sem le, da je Angela modra in zna manj soditi ter bolj podpirati, manj videti ljudi in okoliščine na podlagi sebe, temveč sestavlja sliko, ki je nekoliko bolj nevtralna in prav zato tudi manj boleča.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Mislim, da smo ženske, pri določenih letih in z določenimi izkušnjami, vse fatalne. V očeh se nam zrcalijo poti, ki smo jih izbrale, ljubezni, ki so nas dvignile do neba ali vrgle v pekel, otroci, ki so bili za tako kratek čas del nas in so potem našli svojo pot. Vse to je del sestavljanke, ki ima svoj čar, saj je pri vsaki izmed nas drugačna. Kar sem doživela jaz, je najbrž zelo daleč od tistega, kar doživljate ve in prav tako so vaše poti meni dokaj neznane. Pa vendar. Kot punčke smo verjele, da je čisto vse mogoče, kot odrasle smo sprejele izziv, še vedno verjeti, da je temu tako. Sprašujem se, kje ste zdaj, prav v tem trenutku življenja ter ali si vsak dan znova poveste, kako ste neprecenljive, močne, pametne in samosvoje. Ker jaz tu in tam pozabim, potem si celo rečem, da ni pomembno, a kaj ko lažem sama sebi, saj so besede, ki jih posvetimo lastni duši nekaj najbolj iskrenega, kar lahko naredimo zase.

Foto: Zen

Razmišljam o oktobru, ki je roza mesec, najbrž iz več razlogov. Razmišljam o tem, da se odlično počutim v vlogi ženske, fatalke, z veliko začetnico, včasih malo zmedeno, drugič izredno temperamentno. Nekaj vem zelo dobro: okoli sebe gradim prostor za žensko, ki še bo, ne pa za tisto, ki je bila.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

Ni komentarjev. Bodi prvi!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.