Zabrisane sledi

Morje nima spomina. Valovi zabrišejo sledi in s seboj odnesejo trenutke, ki smo jih preživeli na plaži. Nekje v daljavi nas sirene opazujejo, ujamejo naše misli in besede ter jih zaprejo v lahke mehurčke, ravno prav tihe in lesketajoče, da jih ne znamo zaznati in smo vanje tako ali drugače pozabili verjeti. Z nogami v vodi sedim na isti skali. Z leti se je spremenila, morje jo je začelo oblikovati, spremenila je barvo in se zdaj pod njo odpre skrivnostno vesolje, včasih turkizno, drugič temno plavo, v katerem se tako rada zgubim. Sol se nabira na koži in sonce na ramenih je edino, kar v tem trenutku potrebujem. Sestavljanka je spremenila podobo, tudi najmanjši koščki so našli svoje mesto. Zdaj je slika popolna, tako kot poletje, ki me ponovno objame in nežno poboža po laseh, kot v mladih letih, ko sem nosila plastične sandale zaradi ježev. In tudi to se je spremenilo, saj ježev danes ni več.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Poletje je tisti letni čas, ki najde moj shut down gumb. Izostri čute in zato slišim, vidim, voham tako, kot še nikoli. Razblinijo se misli, slika postane jasna, ljudje so postavljeni v pravo perspektivo in ne obremenjujem se več s tem, kar bi morala biti, samo s tem, kar v resnici sem. V meni tečejo občutki in emocije, ki so včasih divji kot reka v gozdu, polna tolmunov in ostrih ovinkov, ki jih človek marsikdaj ne zmore speljati. A po drugi strani obvladam sebe, zelo dobro, znam voziti slalom mimo vsega in modro opazujem tiste, ki tako pridno in vztrajno kvarijo celotno sliko, a nekako je tako, da jih imam vedno bolj na robu, vedno bolj izven vidnega polja. Potem kar izginejo.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Rodila sem se čarovnica in moja mama ima enake sposobnosti. Mislim, da jih imamo vse ženske, vendar se nekatere tega ne zavedajo. Preprosto pozabijo. Vesela sem, da sem jih podarila Sofii, ker je njeno tretje oko še bolj odprto, prožno in direktno. Ne potrebuje lažnih dobrih manir, ki sem jih jaz dobila skozi čas in strogo vzgojo, ne potrebuje ovinkov zato, da zadane bistvo in nima nobenih mask, ki bi ji ovirale videnje. Preprosto ve. Všeč mi je ta nora, divja ženska energija, ki se prenaša iz roda v rod, všeč mi je zato, ker tvori svoje zgodbe in gradi planete, ki so samo naši. Včasih imam občutek, da imamo že celo vesolje, in to vesolje je neprecenljivo. 

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Poleti je preprosto nemogoče, da bi se življenje spremenilo v žalostno melodijo. V meni vse poje in tu in tam moram prav zapreti vrata srca zato, da se melodija ne bi širila do drugih mest. Rada imam, če se zgodi v meni, iščem nove note in pozabim na stare ljudi, rišem turkizna obzorja in prijateljstvu podarjam nov pomen. Prav tako ljubezni, ki zna biti navihana, zabavna in bleščeča, kot lesketanje na morju danes, ki zame ni nikoli samoumevno. Življenje na obali zna imeti svoj čar. Ustavlja trenutke, ki bi jih drugače težko ujela, in nas razvedri s tisto zlato svetlobo, ki jo začutiš v srcu in te potem kar noče zapustiti. V sebi začutim, da sem si znova priborila prvo mesto na seznamu svojih prioritet in si zato čestitam z objemom, ki je namenjen le meni.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

S polnimi pljuči diham trenutke sreče, prepričana, da jih ne bom zgubila. In četudi valovi odnesejo odtise in vsak dan znova dopuščajo nove sledi, v sebi nosim čarobno sliko bele plaže. In ponovno ugotavljam, da je vse na svojem mestu.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

3 komentarji

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.