Danes me je navdihnila ženska mehkoba. Tista nežna, skoraj nevidna energija, ki je hkrati najmočnejša. To ni šibkost, nasprotno – je dokaz zrelosti, notranje moči in poguma, da ostajamo to, kar smo. Mehke, romantične, nežne. In ravno v tem ravnovesju tiči naša lepota. Ženska mehkoba ni nekaj, kar se pokaže z glasom, temveč s pogledom. Z načinom, kako popravimo lase za ušesom, ki dišijo po poletju in spominih. Z nasmehom, ki je pristen, svetel in topel, kot jutranja svetloba, ki polzi skozi zastore. Z načinom, kako objamemo svoje najbližje, kako čutimo, kako ljubimo. To je tista moč, ki drži stebre doma – ne zato, ker moramo, ampak ker hočemo. Ker smo neskončno sposobne dati srce na dlan in pri tem ne izgubiti same sebe. Ker znamo poslušati, a tudi spregovoriti. Ker smo ženstvene in divje, lepe in nežne, vse v enem. Danes praznujem prav to plat ženskosti – tisto, ki ne kriči, a vseeno premika svet.
Naj bo dan, ko si dovolimo čutiti, biti ranljive, sijoče in resnične. V vsej svoji lepoti.
