Nekaj vem zelo dobro: okoli sebe gradim prostor za žensko, ki še bo, ne pa za tisto, ki je bila.
Oznaka: psihologija
Kot pri vsem, se nadejam, da bom tudi do tega počasi postala apatična.
Ne vem, na kateri točki v življenju se nahajate, imam pa občutek, da nas je veliko na istem peronu in vse smo v pričakovanju istega vlaka.
Navsezadnje je moj največji in najbolj srhljiv strah, strah pred neuspehom.
Vera pomeni verjeti v stvari, ki so nevidne, in nadaljevati tako, kot bi bile ves čas pred vašim nosom.
Razumemo tuje napake in slabe odločitve, razumemo, da kdaj kdo vstane z levo nogo in mu je zato oproščeno. Sebe pa prav nič ne poslušamo in oproščamo vse manj, pravzaprav bi lahko rekla, da smo prav neusmiljene.
V tem procesu rasti, sprememb, globokega dihanja in čiščenja oseb, ki jih ne potrebujemo, sem se naučila nečesa novega.
Ne potrebujem ničesar drugega, samo nevidno nit, ki združuje nas tri in postavi stvari na svoje mesto.
Biti mama je delo, poslanstvo in misija in če v življenju imate to srečo, vozite z eno brzino več.
Življenje je lahko neverjetno, če imaš le odejo in prave roke, ki ti nudijo objem.
Raziskave pravijo, da vsi prej ali slej začutimo samoto in imamo občutek, da smo na svetu sami, drugačni in nihče nas prav dobro ne razume.
Sreča in mir se začneta pri vas in nikar ne pozabite, da nista odvisna od drugih. In to je dobra novica.
Samota je resnično umetnost in še dobro, da je narava poskrbela za turbulence in viharje, ki prav gotovo ne trajajo za vekomaj.
V sebi začutim, da sem si znova priborila prvo mesto na seznamu svojih prioritet in si zato čestitam z objemom, ki je namenjen le meni.
Prepustite se. Za napredek morate nujno spremeniti stare smeri in se zavestno odločiti za nove.
