Če bo pri meni doma tako lepo, se zna prav zgoditi, da ne bom šla več nikamor.
Za dušo
Če bi me imeli torej priložnost spoznati na takšen dan, dvomim, da bi me prepoznali kot Petro Windschnurer.
Vsak od nas se kdaj pa kdaj znajde pred težko odločitvijo, doživi poraz ali je preprosto preobremenjen.
Vem, da je pospravljanje omare nadležna stvar in če smo si vsaj malo podobne, potem je že tako, da tega ne marate. Je pa nujno zlo.
Po tako čudovitem dnevu samo pomislim, kakšno srečo imam, da sem lahko deležna lepote, ki me obkroža.
Nekaj vem zelo dobro: okoli sebe gradim prostor za žensko, ki še bo, ne pa za tisto, ki je bila.
Želim vam, da danes pridete čim prej domov, da bo četrtek dovolj kratek za dobro kavo v dnevni sobi, copate in zanimivo knjigo v naročju.
Finančno podpiram dobrovoljno akcijo potapljačev, ki namesto širjenja strahu, da bomo kmalu vsi pod rušo, pod gladino morja pobira plastenke, kolesa, konzerve.
O Astri Montana, chaletu pri Tolminu sem že pisala in vem, da vam je zlezel pod kožo, tako kot meni.
Nekje sem prebrala, da je to, kar imamo na sebi, zelo pristen podaljšek tega, kar nosimo v srcu.
Preden zabredemo v nore ritme vsakdana, z urniki, ki niso za nikamor, in vikendi, ki so na pol zasedeni, so Benetke odlična izbira za izlet. Seveda s prijateljicami.
Drugim sem odvzela moč in zdaj prekleto dobro vem, da je vse v meni.
Kako podaljšati občutek poletja, ko so vse stvari veliko bolj lahkotne in nekoliko lažje.