Zato ideja, da bi morali biti pri delu srečni, pogosto deluje kot iluzija. Kot nekakšen mirage, ki nas žene naprej, a se mu nikoli zares ne približamo.
Bodite prijazne do sebe, ko zgrešite. Dva koraka naprej in eden nazaj je še vedno ples.
Naši možgani se nenehno prilagajajo. Vprašanje ni, ali se bodo spremenili – temveč v katero smer jih vsak dan treniramo.
Morda največja zmota sodobnega časa je prepričanje, da je stalna samokritika znak odgovornosti. V resnici pa je pogosto le navada.
Psihologi v zadnjem času vse pogosteje opozarjajo na zanimiv pojav: ljudje, rojeni v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, pogosto izkazujejo visoko stopnjo psihološke odpornosti.
Najpogostejša past je, da “spustiti” spremenimo v še eno nalogo, ki jo moramo opraviti.
Sreča ni “darilo usode”, niti ni cilj, ki ga dosežemo z enim velikim dosežkom. Je rezultat niza zmanjšanih egoistično-usmerjenih pričakovanj in povečanega investiranja v ljudi, ki nas spremljajo v življenju.
Resnica je, da stres pogosto ne izvira iz trenutne situacije, temveč iz spomina, ki ga naš notranji svet prepozna kot nekaj, kar se je v preteklosti že zgodilo.
Tudi naša psiha, in za tiste, ki verjamejo, tudi duša, živi letne čase in se ob njih preoblikuje.
Jesen nas torej uči pomembne lekcije: ko pustimo staro, ustvarimo prostor za novo. Odrezane veje niso izguba, temveč darilo.