V življenju so obdobja, ko se zdi, da se svet zoži. Dnevi so tišji, misli glasnejše, koraki počasnejši. Takrat imamo občutek, da je svetloba nekje daleč, skoraj nedosegljiva. A resnica je preprosta in hkrati pomirjujoča: svetloba se nikoli ne izgubi. Le začasno se umakne, da nas nekaj nauči. Tema ni kazen, temveč prostor rasti. V njej se naučimo poslušati sebe, prepoznati, kaj je resnično pomembno, in odložiti vse, kar nam ne služi več. Prav v teh trenutkih se v nas rojeva nova moč, tiha, a trdna. In ko pride svetloba nazaj — pride drugačna. Mehkejša, modrejša, bolj naša. Svetloba se vrača v drobnih znakih: v jutru, ki diši po novem začetku, v nasmehu neznanca, v miru, ki nas nenadoma preplavi. V spoznanju, da zmoremo več, kot smo mislili. V zaupanju, da nismo sami, tudi ko hodimo po poti sami. Naj bo današnja inspiracija opomnik, da je vsak občutek minljiv in vsaka noč ima svoj konec. Dovoli si verjeti, tudi ko je težko.
Svetloba te čaka — in vedno pride ob pravem času.
