Če bi obstajale vile, mislim, da bi jih danes srečevali predvsem tam, kjer je svet še vedno tih. V gozdu zgodaj zjutraj, ko se megla počasi dviguje med drevesi. V trenutku, ko se sončni žarek ujame v kapljici rose. In morda tudi v očeh ljudi, ki še vedno verjamejo v nekaj več kot samo to, kar lahko razložimo.
Vedno sem verjela, da obstajajo energije, ki jih ne znamo poimenovati. Morda jih v pravljicah imenujemo vile. V resnici pa so lahko občutki, slutnje, nežni premiki duše, ki nas vodijo tja, kjer moramo biti. Ko imamo občutek, da nas nekdo varuje. Ko se stvari nenadoma sestavijo v popoln trenutek.
Če bi obstajale vile, bi bile zelo tihe. Ne bi kričale za pozornostjo. Ne bi živele v svetu hrupa in nenehne naglice. Bile bi tam, kjer je prostor za čudež. V naravi, v ljubezni, v iskrenem objemu, v trenutkih, ko za hip utihnemo in samo smo. In včasih pomislim, da vile morda res obstajajo. Samo ne v obliki, kot smo jih risali v otroških knjigah. Obstajajo kot drobna svetloba v nas. Kot sposobnost, da vidimo lepoto, tudi ko svet postane preglasen.
Morda je prava čarovnija ravno v tem – da v sebi ohranimo tisti del, ki še vedno verjame.
