Ko me prešine misel, da je moda izgubila svoj sijaj in da se utaplja v poplavi že videnega, recikliranega ali preprosto slabo narejenega, me za trenutek mine volja. Kot da bi gledala nekaj, kar sem nekoč globoko ljubila, danes pa v tem komaj še prepoznam dušo. In potem pride Ralph.
Ne vem, v čem je skrivnost njegovega planetarnega uspeha, a vem, da si ga zasluži. Še posebej v času, ko sem v Parizu poslušala hvalnice Chanelu in Diorju in ob tem razmišljala, kako malo ljudi si upa povedati resnico. Visoka moda je najbrž umrla z ljudmi, ki so bili njeni resnični guruji in ustanovitelji. Od nekdanjega bontona, elegance in spoštovanja do obrti je ostalo presenetljivo malo.
Premalo se govori tudi o tem, kakšno praznino je za sabo pustil Lagerfeld. Njegova smrt je močno zaznamovala hišo Chanel. Cene so poskočile v nebo, osnovna torbica se je podražila za 60 odstotkov, kar danes pomeni vrtoglave zneske, občutek lažnega luksuza in pogosto čedalje slabšo izdelavo. Zaslužek mora biti astronomski, šteje le številka. Vse ostalo je postalo postranskega pomena. Če kolekcija ni dobra, se zanašamo na ime. Na dediščino. Na logotip. A v modnem svetu se šepet spreminja v glasen pogovor. Nisem gluha. Spremljam, poslušam, gledam. Spremembe niso vedno napredek. Včasih se zdi, da lahko povprečnost zapakiramo kot inovacijo, čudno konstrukcijo kot koncept in nedodelanost kot drznost.
In potem pride Ralph Lauren z zimo 2026–2027 v New Yorku ter naredi točno to, kar danes najbolj pogrešam: pokaže spoštovanje do mode. Brez potrebe po šoku. Brez agresivne želje po viralnosti. Brez umetnega ustvarjanja relevantnosti.
Njegova kolekcija je bila lekcija iz krojenja in zrelosti. Globoki zemeljski toni, bogate teksture, brezhibni plašči, popolno plastenje. Tvid, kašmir, usnje, kovinski poudarki, ki niso kričali, temveč poudarjali moč. Vse je delovalo premišljeno, umirjeno, samozavestno. Ralph ne ustvarja za trenutek. Ustvarja za žensko z zgodbo. Za tisto, ki razume kakovost in ne potrebuje potrditve z logotipom. Njegova moda ni trend, temveč kontinuiteta. Ni spektakel, temveč dediščina, ki diha.
Morda je prav v tem njegova skrivnost. V času, ko mnoge hiše prodajajo ime in dvigujejo cene, on še vedno prodaja občutek. In ta občutek je resničen. Zato, ko se mi zazdi, da moda izgublja kompas, pride Ralph in me spomni, da eleganca še vedno obstaja. In da sijaj ni izginil. Le redkejši je.
