Ne vem, kako je z vami, a osebno želim biti zelo pozorna na notranje glasove, če pa slišim kaj, kar mi ni všeč, takoj stegnem antene in poskušam najti razlog tesnobe ter seveda rešitev.
Dom je moj svet. Edini kraj, kjer se lahko usedem na fotelj in za seboj zaprem vsa vrata, vzamem knjigo, spijem najboljšo kavo in začnem razmišljati, da mi prav nič ne manjka.
Štirideseta. In tukaj sem jaz.
Nikoli ni prepozno postati to, kar želiš.
Z leti sem se počasi oddaljila od znamenite Pete avenije, odkrila sem druge kotičke mesta, ki mi ponuja, kljub hrupu in vrvežu, neverjeten mir v duši.
Napotki so bili jasni: napiši 100 stvari, ki poskrbijo za tvojo srečo. In 100 se mi je zdela neverjetno visoka številka …
Vse ženske nosimo v sebi delček Alice v čudežni deželi, vse se znajdemo sredi labirinta in iskreno ne vemo, kje se nadaljuje pot. Pomislim na kralja iz knjige, ki tako modro sugerira: “Začni od začetka in pojdi do konca. Potem pa se ustavi.” Preprosto.
Ugotavljam, da s prijateljicami iz otroštva niti nismo imele ogromno skupnega, so pa nas vseeno vezale zelo tesne, globoke niti, ki zaznamujejo tisto čarobno obdobje, ko se zbudiš ženska in kar naenkrat ugotoviš, da te stripi več ne zanimajo, ker obstaja Cosmopolitan.
Pogumne kot Sneguljčica, bojevnice kot Bella, nežne kot Trnuljčica: v vsaki izmed nas je del pravljice, ki smo jih tolikokrat poslušale. In, drage moje, žal obstaja tudi zlobna kraljica.
Marsikdaj se sprašujem, ali je v mojem življenju dovolj malih, velikih stvari, ki mi polepšajo dan; nisem prepričana, da sem zadovoljna z rezultatom, delam pa na tem in tudi to je nekaj.