Morje je zame več kot le obzorje, ki se razprostira pred očmi. Je dih, ki prihaja iz globin in me povezuje z nečim večjim od mene. Živim ob njem in vendar se nikoli ne naveličam njegovega šepeta. Vsak dan je drugačno, kot bi nosilo razpoloženje sveta – zdaj mirno kot uspavanka, drugič divje kot krik duše, ki se hoče osvoboditi. Morje mi pripoveduje zgodbe, a ne z besedami. Pripoveduje jih s svetlobo, z valovi, z modrino, ki se razlije vame in me pomiri. Ko je nekoč povedal Jules Verne:
Morje je utelešenje neizrekljivega. Skrivnost, ki vabi dušo.
Ko stojim ob obali, imam občutek, da sem doma. Tam, kjer je vse točno tako, kot mora biti. Noben filter, noben hrup, samo jaz in širina, ki me sprejme takšno, kot sem. Pogled na morje me uči potrpežljivosti. Uči me, da se življenje ves čas premika, da nič ni trajno, a vse ima svoj pomen. Vsak val, ki se razbije ob skale, nosi s seboj nekaj, kar je treba izpustiti, in nekaj novega, kar prihaja. Kolikokrat sem tam pustila svoje skrbi, strahove, tihe bolečine – in jih predala vodi, kot bi jih morje znalo prečistiti in vrniti v obliki miru. Modrina morja je zame barva svobode. V njej je nekaj tako čistega, tako iskrenega, da se včasih zalotim, kako jo gledam z zaprtimi usti, kot da bi molila. Ne potrebujem odgovora, le biti tam, v tisti tišini, kjer misli končno utihnejo. Morda je to moje zatočišče, moj tempelj, kamor grem, ko potrebujem stik s sabo, z naravo, z nečim, kar presega vsakdan. Ko se usedem na obalo in pustim, da veter razmrši moje lase, imam občutek, da se vse v meni poravna. Da se svet in jaz znova srečava.
Morje me vsak dan spominja, kako lepo je življenje. Tudi takrat, ko je oblak nad njim, ko dež pada v kapljah in vse izgleda sivo – tudi takrat je lepo. Ker me uči, da je lepota povsod, tudi v melanholiji, tudi v tišini, tudi v praznini. Morje ne obsoja. Samo je. In jaz sem z njim. Ena od mnogih, ki je v njem našla zrcalo svoje duše. Morda me prav zato kliče tako močno. Ker me vidi. Ker me sliši tudi takrat, ko ne izgovorim ničesar. In ker me objame, ne da bi me vprašalo, kdo sem in zakaj sem tukaj. Morje je odgovor, še preden vprašam.
Ko ga gledam, se modrina mojih oči zlije z njegovo prosojnostjo. Kot da ni več meje med mano in njim. Voda je kot misel – pride, ostane trenutek, nato izgine, ne da bi se je resnično dotaknili. V tem se naučim spustiti. V širini morja začutim, kako majhna sem, in ravno v tej majhnosti odkrijem veličino. Sprejemanje. Mir. Biti. Morje mi vsak dan pove, da sem točno tam, kjer moram biti. In da je to – dovolj. Kot je povedal E.E. Cummings:
Ob morju pozabimo na ves svet in se znova spomnimo sebe.
Jaz, na prvem mestu, sredi modrine, brez slabe vesti. In ta neskončen občutek sreče, svobode in notranjega miru.
