V življenju pogosto hitimo. Včasih se znajdemo v krogu, kjer se čustva, pozornost in čas razdajajo prehitro, brez pravega razmisleka. A obstaja trenutek – tih, a močan – ko se moramo ustaviti in si postaviti vprašanje: Ali je vredno?
To vprašanje se ne navezuje le na odnose, temveč na vse, kar nas obdaja: delo, projekte, druženje, stvari, v katere vlagamo svojo energijo. Ker energija ni neskončna. In ker je naša notranja svetloba preveč dragocena, da bi jo delili z vsakomer.
Morda je odraslost prav to – zavedanje, da je lepota življenja v izbiri. Izbiri ljudi, ki te spoštujejo. Izbiri projektov, ki te navdihujejo. Izbiri trenutkov, ki te napolnijo. Ni nujno, da je pot daljša ali bolj zahtevna; pomembno je, da je resnična. Z leti se naučimo, da ni egoizem izbirati ljudi, ki v nas vidijo to, kar smo. Je spoštovanje do sebe. Ni narobe, če ne želimo vlagati v odnose, ki nas puščajo prazne ali celo zmanjšujejo našo vrednost. Takrat si preprosto rečemo: Hvala, a ne.
Včasih srečamo ljudi, ki nam dajo krila, pa tudi takšne, ki bi jih najraje zamenjali za sidra. Eni dvigajo, drugi potiskajo navzdol. Razlika med njimi je jasna: ob pravih ljudje žariš še močneje; ob napačnih ugašaš. In tu se začne najbolj iskreno delo – prepoznati, komu podarjaš svojo svetlobo. Nekje sem prebrala misel Carla Gustava Junga, ki se me je globoko dotaknila:
Ne obžalujem ljudi, ki sem jih izgubil s časom, temveč obžalujem čas, ki sem ga izgubil z določenimi ljudmi.
In res je. Ljudje pridejo in odidejo. To ni tragedija. Tragedija je le, če ostajamo v odnosih, ki ne dajejo več smisla, in jih krčevito držimo zaradi navade ali strahu. Ko si dovolimo odmik, se zgodi nekaj neverjetnega: prostor se odpre. Odpre se za nove ljudi. Za projekte, ki nas nahranijo. Za pogovore, ki nas premaknejo. Za odnose, ki nežno, a vztrajno gradijo v nas tisto najbolj dragoceno – občutek, da smo točno tam, kjer moramo biti.
In morda je lekcija prav v tem: da ne razprodajamo svojih občutkov poceni. Da ne delimo sebe tistim, ki ne razumejo vrednosti tega, kar prinašamo. Da negujemo odnose, ki spoštujejo, dvigujejo, rastejo. To je odločitev, ki se rodi iz nežnosti do sebe. Zato danes — ne glede na to, kdo si, kaj počneš, v kakšnem obdobju si — vprašaj se:
- Ali je to, kar dajem, cenjeno?
- Ali ta odnos v meni odpira ali zapira?
- Ali ob tej osebi gorim ali ugašam?
In naj te odgovori vodijo. Ne strah. Ne dolžnost. Samo resnica. Tvoja svetloba je dar. Podari jo tistim, ki jo vidijo. Tistim, ki jo čuvajo. Tistim, ki jo znajo in želijo nositi nežno.
Vse ostalo? Ni vredno.
