V življenju pogosto občudujemo tiste, ki znajo stati pokončno, ne glede na okoliščine. Tiste, ki rešujejo, pomagajo, bodrijo druge, vedno z nasmehom in toplino. A za masko moči in stabilnosti se velikokrat skriva tišina, ki jo nihče ne sliši. Tihi klic po nežnosti, po razumevanju, po preprostem vprašanju: “Kako si?”
Zanimivo, kako redko to vprašanje zastavimo prav tistim, ki ga najbolj potrebujejo.
Moč ni enaka nepremagljivosti
Ženske, ki jih pogosto opisujejo kot močne, samozavestne in neodvisne, nosijo v sebi zgodbe. Preizkušnje, ki so jih oblikovale, izkušnje, ki so jih naučile, da se ne opirajo na nikogar. A čeprav zmorejo marsikaj same, to še ne pomeni, da ne potrebujejo opore. Pomeni le, da so se naučile preživeti v svetu, kjer se njihova krhkost pogosto prezre.
Tudi jaz se imam za močno. In prav zato me redko kdo vpraša, ali sem v redu. Ker vsi mislijo, da sem. Vedno. Ker nosim svet z nasmehom. A tudi jaz imam dneve, ko mi je težko, ko sem utrujena, ko si želim objema brez besed.
Psihološko breme nenehne moči
Psihologi pravijo, da je ravno pri ljudeh, ki delujejo najbolj zbrano in stabilno, največja nevarnost, da jih nihče ne zazna, ko so na robu. Ker niso vajeni prositi za pomoč. Ker so navajeni poslušati, a redko govoriti o sebi. Ker se bojijo, da bi razočarali, če pokažejo ranljivost.
V duhovnem smislu pa moč pomeni tudi odgovornost. Veliko dam, veliko držim, veliko nosim. A kdo poskrbi zame? Kdo sliši mojo tišino? Tudi svetlobni stebri se lahko zamajejo, če jim ne damo časa, da se spočijejo.
Klic po ravnotežju
Ne iščem sočutja. Iščem resnico. Iskrene odnose, v katerih lahko snamem oklep in si dovolim biti samo – človek. Z vsemi čustvi, brez potrebe po vlogi. Zmorem veliko, a ne želim več biti vedno tista, ki “zmore vse”.
Moč je tudi v iskrenosti. V tem, da si upam reči: “Danes ne morem. Danes potrebujem nekoga.” In v tem, da si dovolim biti mehka, odprta, ranljiva – in še vedno popolnoma jaz.
Če si tudi ti med “močnimi”
To pišem za vse, ki so vajeni skrbeti za druge, a redko kdo poskrbi za njih. Za vse, ki v tišini nosijo več, kot kdorkoli sluti. Za vse, ki zmorejo ogromno, a tudi oni kdaj potrebujejo čudež.
Danes te ne sprašujem, kaj še moraš narediti, kaj moraš doseči, kaj moraš popraviti.
Danes te samo sprašujem: Kako si? Resnično in iskreno.
