Inspiracija dneva

Nenehno živimo s cmokom v grlu, ki nam vzame dih ob misli, česa nismo storili, česa ne bomo storili. Štejemo preostala leta, mesece, celo minute, štejemo zamujene vlake, napačne ceste, nerešene odločitve. Otečeni od krivde in obžalovanja bežimo od sedanjosti, da bi se zatekli v neresnično preteklost, posejano z bleščicami. In tako se ta isti čas, nekoč mogočni zaveznik naših najboljših dni, nenadoma razkrije kot vroč krompir, ki ga je težko obvladovati, sovražnika, ki ga je nemogoče premagati. Ker je nepredstavljivo premagati nekoga, ki mu je že po naravi usojeno, da se izmuzne. Čas je v tisti peščeni uri, ki diktira naš obstoj. Ga ni na pretek, a ko smo mladi, tega ne vemo, ko smo srednjih let to rahlo slutimo, ko smo že proti koncu poti pa se tega bojimo. Včasih pomislim, da smo vrvohodci 21. stoletja, ki nenehno balansiramo med prividom sreče in realnostjo tesnobe. In res nismo sami: na tej obrabljeni niti je gneča. Ogromna in samotna množica, vsak s svojim prisiljenim nasmehom, pogledom, izgubljenim v praznini, in intimno, tiho gotovostjo, da se edini zruši, medtem ko se drugi pretvarjajo, da letijo. Danes manj gledam okoli in bolj vase, manj se ukvarjam s tem, kar bo, in bolj s tem, kar je. Manj me motijo ljudje, ki tako ali drugače niso del mojega življenja in si zato vzamem več časa za tiste majhne, velike odnose, ki so skoraj vedno samoumevni, v resnici pa tako noro dragoceni.

In potem me prešine: sploh ni nujno, da hodim po tisti niti. Lahko preprosto skočim dol in izberem svojo pot. Drugačno. Edinstveno.