Po vikendu polnem melodij, čustev in svetlobe – po festivalu Melodije morja in sonca – je nastopil čas tišine. Tiste prijetne, notranje tišine, ki pride, ko se vse umiri. Ko odložimo maske, pričakovanja, urnike in preprosto dovolimo, da nas življenje vodi. Sedim ob obali, poslušam valove, in vsaka misel se počasi raztopi v modrini. Morje me ziba, kot bi bila otrok v maminem naročju. Njegova moč in mehkoba se prelivata v popolni harmoniji, ki jo čutim v vsakem vdihu. Občutek varnosti, pripadnosti, nečesa večjega od mene same. To je prostor, kjer se življenje začne znova – preprosto in iskreno.
Življenje bosonogega je lekcija. Ko hodiš po pesku brez čevljev, postaneš bolj prisoten. Čutiš vsak kamenček, vsako spremembo površine, in se spet spomniš, kako lepo je biti tukaj in zdaj. Lahkotnost ni površinska – prihaja iz globoke povezanosti s sabo in z naravo.
V tem trenutku majhne stvari postanejo velike: nežni šum vetra, lesketanje sonca na gladini, vonj soli, oddaljeni glasovi galebov. Um se umiri in postane jasen. Ničesar ne potrebujem, ničesar ne iščem. Samo sem. Inspiracija dneva je zame preprost opomnik: ko neham krmariti in se prepustim toku, me življenje vedno nežno ponese tja, kjer moram biti. Lahkotnost ni pobeg – je najvišja oblika zaupanja.
Danes me morje uči, da je dovolj samo to – biti tukaj, poslušati, dihati. Prepustiti se.
