Pot osebne in duhovne rasti nikoli ni ravna cesta, obsijana s svetlobo, kjer bi bil vsak naslednji korak jasen in predvidljiv. Velikokrat je bolj podobna labirintu, polnemu ovinkov, slepih ulic in nepričakovanih prehodov. Vsak izmed nas se na njej sooča s trenutki vzpona in padca, z občutkom izgubljenosti, pa tudi s trenutki globokega razumevanja, ki nas za hip osvetlijo od znotraj. Na tej poti ne obstajajo bližnjice in ni samoumevnih razodetij. Čeprav si jih želimo, nas resničnost vedno znova preizkuša – z vztrajnostjo, z disciplino, s pogumom, da ostajamo iskreni do sebe tudi takrat, ko je najtežje. Duhovna rast ne pomeni linearnega vzpenjanja proti nekakšni abstraktni popolnosti, temveč je notranje popotovanje, ki sega v najgloblje kotičke naše biti. To je proces, ki nas uči, da se pravi preobrat ne zgodi v trenutkih brezhibnosti, ampak v razpokah in razsutjih, kjer se pokaže naša človeškost. Nepopolnost, beseda, ki jo danes tako radi zavračamo, v resnici nosi največ lepote. Ko si dovolimo biti ranljivi, ko sprejmemo lastne sence in neuspehe, se v nas začne pravo preoblikovanje.
Morda je prav v tem skrit največji paradoks: rastemo takrat, ko si dovolimo pasti. Napredujemo, kadar se ustavimo in prisluhnemo tišini. Najdemo kompas, kadar si priznamo, da smo ga izgubili.
To je potovanje, ki nikoli ni dokončano in ki od nas zahteva, da znova in znova začnemo – z večjo modrostjo, z mehkejšim srcem in z globljim razumevanjem sebe in sveta.
V času, ko družba poveličuje popolnost, hitrost in brezhibnost, je resničen pogum v tem, da si dovolimo biti nepopolni. Kajti prav nepopolnost nas uči ponižnosti, ustvarja prostor za pristno ljubezen in odpira vrata k resnični notranji svobodi.
Ker v vsakem od nas navsezadnje prebivata v nenehnem dialogu, včasih harmoničnem, včasih konfliktnem, tako asket kot grešnik, neločljivi in dopolnjujoči se entiteti, ki ju nikoli ne bi smeli zanikati ali potlačiti, saj predstavljata živahno, kompleksno in čudovito človeško bistvo naše globoke narave.
Objem, kjerkoli ste.
