Modni svet je v zadnjih dneh dobil novico, ki ni pustila nikogar ravnodušnega. Sodelovanje med Johnom Gallianom in Zaro je sprožilo val razprav, dvomov, pa tudi precej kritike. In pravzaprav je jasno zakaj. Ne gre zgolj za še eno oblikovalsko kolaboracijo – gre za simbolni trenutek, ki odpira vprašanje, kam moda sploh gre.
Galliano je vedno veljal za enega največjih pripovedovalcev v modi. Njegove kolekcije niso bile nikoli zgolj oblačila, temveč zgodbe, skoraj gledališče, svetovi, v katere si vstopil. Njegovo delo za modne hiše, kot sta in , je zaznamovalo celotno generacijo in definiralo, kaj pomeni visoka moda. Zato se zdi ideja, da bo ta isti oblikovalec ustvarjal za Zaro – simbol hitre mode – za mnoge skoraj paradoks.
A prav v tem paradoksu se skriva resnica današnjega časa.
Zara že dolgo ni več zgolj znamka, kjer hitro kupimo nekaj trendnega in gremo naprej. V zadnjih letih zelo jasno gradi svojo identiteto nekoliko višje, bolj sofisticirano, skoraj “premium high street”. Sodelovanje z Gallianom je logičen korak v tej smeri, hkrati pa tudi izjemno premišljena poteza. Gre za željo po dvigu ugleda, po ekskluzivnosti, ki je dostopna, po modi, ki naj bi bila bližje ljudem.
In tukaj se začne nelagodje.
Veliko glasov v modni industriji opozarja, da se s takšnimi projekti briše meja med luksuzom in množično proizvodnjo. Če je Galliano nekoč predstavljal nedosegljiv svet kreativnosti, ki je obstajal skoraj kot umetnost, kaj pomeni, da zdaj stopa v sistem, ki temelji na hitrosti, količini in dostopnosti? Ali to pomeni, da se luksuz demokratizira – ali pa da izgublja svojo vrednost?
Resnica je verjetno nekje vmes.
Moda je bila vedno odraz družbe. In današnja družba je hitra, globalna, predvsem pa usmerjena v dostopnost. Luksuz si danes ne želi več ostati zaprt v elitnih krogih, ampak išče nove poti do širšega občinstva. Po drugi strani pa hitra moda potrebuje zgodbo, globino, kredibilnost. To sodelovanje je pravzaprav popoln stik teh dveh svetov.
Seveda pa ne moremo mimo dejstva, da je hitra moda že dolgo pod drobnogledom. Okoljski vidiki, prekomerna proizvodnja, potrošništvo brez meja – vse to so teme, ki jih ne moremo ignorirati. In prav zato marsikoga moti, da se tako močno ime, kot je Galliano, povezuje s tem sistemom. Kot da bi s tem dobil neko novo legitimnost. A hkrati je zanimivo opazovati tudi Gallianovo osebno pot. Po vseh vzponih in padcih se danes vrača drugače – bolj tiho, bolj premišljeno. Njegov pristop k temu projektu naj bi temeljil na reinterpretaciji, na delu z obstoječimi kosi, na nekakšni novi obliki kreativnosti, ki ni nujno vezana na ustvarjanje iz nič. Morda je prav to smer, v katero bo šla moda prihodnosti.
In morda je prav zato ta zgodba tako fascinantna.
Ker nas postavlja pred ogledalo. Pred vprašanje, kaj sploh pričakujemo od mode. Ali še verjamemo v njeno ekskluzivnost, ali si želimo njene dostopnosti? Ali nas moti, da se svetovi mešajo, ali pa je to pravzaprav edini logičen razvoj? Osebno v tem sodelovanju vidim nekaj dvoumnega, a hkrati izjemno zanimivega. Po eni strani je v njem nekaj skoraj nostalgičnega – kot da se poslavljamo od stare ideje mode, ki je bila nedotakljiva in oddaljena. Po drugi strani pa odpira prostor za nekaj novega. Za modo, ki je lahko kakovostna, kreativna in hkrati bližje resničnemu življenju.
Morda to res ni konec mode, kot jo poznamo. Morda je samo njen naslednji korak.
