Za lastno srečo niti ne potrebujemo veliko, samo kup majhnih radosti, ki se tako ali drugače zgodijo, težava je le v tem, da jih morda premalokrat zaznamo. In cenimo.
Težko spremenimo preteklost, to nam nekako ni dovoljeno, lahko pa spremenimo korake, ki jih bomo izbrale sedaj.
Cikličnost narave me pomirja in te dni podarja čudovite občutke brezbrižnosti.
Pri 40 letih me je prešinila misel, da prijaznost ne pomeni vedno ustreči, skloniti glavo in pogoltniti vseh možnih smeti tega sveta, pomeni predvsem poskrbeti zase, postaviti meje, dvigniti kakšno bariero in skrbno izbrati prijatelje, ker vseh resnično ne potrebujemo.
Če ste slučajno sredi mesta, brez morja, pa vam poklanjam nekaj slik za dobro voljo, ker je vikend pred vrati. xoxo
In potem me prešine, da je to pravzaprav popolnost.
Včeraj sem se napotila v cvetličarno le z namenom, da si kupim šopek rož.
Začetek junija zame pomeni začetek poletja, pa čeprav je do koledarskega pričetka v resnici še nekaj tednov.
Saj ne vem, če mi kdo sledi, a mislim, da ni niti pomembno, bolj se mi zdi pomembno to, da podarim srečo sebi, ker se imam zelo rada, in oprostite, če sem zato sebična.
Upam, da se tu in tam tudi ve sprehajate z nosom v zraku in občudujete naravo, ki okoli nas cveti. Obožujem obalo v tej sezoni, tudi zato, ker so vsepovsod glicinije in s svojo lepo, nežno barvo, popestrijo zidove, terase, balkone in povrh vsega poskrbijo tudi za vonj, ki te kar omami.