Srčno upam, da boste zdaj poklicale prijateljico in ji povedale, da vam je mar. Vzemite si čas, drage moje, ker na vrtiljaku življenja pridemo na vrsto vse, a morda ne nujno hkrati.
Če zaprem oči, sem v hipu v sanjskem svetu. Zelo me omami in upam, da bo tudi vas. Objem.
Nekje sem prebrala, da v kolikor nam je dano, potem tudi zmoremo. Vedno.
Potrebujete le dobro knjigo in sploh ni rečeno, da jo boste odprli, ker pogled v soline jemlje dih in včasih so tovrstni prizori edino, kar resnično potrebujete.
Zdi se mi, da me še drobtinice v postelji ne bi motile, vse, samo da sem malo sama in popolnoma brez obveznosti. Kdo ve, morda se mi do konca poletja želja uresniči!
Ko pogledaš sončni zahod, ugotoviš, da lepota lahko včasih traja le nekaj trenutkov. Ko pa zjutraj zagledaš vzhod, se zaveš, da življenje od nas zahteva samo strpnost, da lahko vse skupaj ponovno doživimo.
Lepota je povsod in to me naredi neskončno srečno, skoraj pomirjeno, da obstajajo stvari v času, ki so tukaj za nas in jih nihče ne bo nikoli spremenil.
Od vseh ženskih napak moški najbolj sovražijo nepotrebno ljubosumje, saj veste, ko se lepimo kot školjke in ne spustimo ter sumničavo gledamo na telefone, maile in še marsikaj drugega.
Indijanci so že vedeli, pa ne samo to, tudi marsikaj drugega. Zato vas zdaj sprašujem: katerega volka boste nahranile?
Zelo, zelo se veselim današnjega kosila, predvsem zato, ker se bo zgodilo nekje po poti intuicije, ki me te dni močno vodi, pa ne samo v kulinaričnem smislu.