Od samega začetka sem razumela, da bo v življenju imela več ključnih oseb, ena pa ji bo močno krojila usodo: jaz.
Prav nič me ne bi čudilo, če bi se nekega dne, sredi najlepše bele, dnevne svetlobe, pojavil samorog in me naposled odpeljal visoko, visoko, nekam nad oblake. In povem vam, da nisem povsem prepričana, če bi prišla nazaj.
Potem pa se le ustavim in brzdam misli. Poskušam se močno nasmejati, zato, ker vse še pride. Kot sunek vetra, ki počisti moje nebo.
Ne vem, kako je z vami, a osebno želim biti zelo pozorna na notranje glasove, če pa slišim kaj, kar mi ni všeč, takoj stegnem antene in poskušam najti razlog tesnobe ter seveda rešitev.
Dom je moj svet. Edini kraj, kjer se lahko usedem na fotelj in za seboj zaprem vsa vrata, vzamem knjigo, spijem najboljšo kavo in začnem razmišljati, da mi prav nič ne manjka.
Tako sem te dni na robu med realnostjo in snom. Visim nekje v zraku, tik ob čarobni luni in visoko nad krošnjami dreves, kot nezemeljsko bitje. In si vzamem več časa zase. Ker svet resnično lahko počaka.
Saj veste, kako je s tem: zdi se mi, da smo v obdobju, ko je ta ženska energija še kako pomembna, če pa deluješ in ustvarjaš v sklopu ekipe žensk, ki so povrh vsega še na pol čarovnice, toliko bolje.
Štirideseta. In tukaj sem jaz.
Nikoli ni prepozno postati to, kar želiš.
Z leti sem se počasi oddaljila od znamenite Pete avenije, odkrila sem druge kotičke mesta, ki mi ponuja, kljub hrupu in vrvežu, neverjeten mir v duši.