V svetu, ki nas vse prehitro želi spraviti v predal, obstaja tiha, a mogočna sila, ki ne priznava pravil. To je starodavna modrost, ki se rodi v vsaki ženski. Ne naučimo se je – spomnimo se je. To je moč čarovnice, divje ženske, zdravilke, ustvarjalke, čuvajke ognja in tiste, ki vidi skozi tančico.
Ni kaos, kar čutimo. Ni zmeda, kar nosimo v sebi. Je notranji upor, ki nas spomni, da smo bile ustvarjene za več kot zgolj uboganje in prilagajanje. In ko se temu uporu predamo, se začne najčistejša oblika svobode.
Biti čarovnica danes pomeni reči: Dovolj je.
Dovolj ukalupljenosti. Dovolj tišine. Dovolj igranja vlog, ki niso naše. V nas gori ogenj, ki ne želi več tleti v kotu. To ni ogenj uničenja, temveč ogenj prebujenja. Z njim osvetljujemo vse, kar ni resnično, vse, kar so nam vsilili kot edino možno resnico.
Ko se ženska poveže s svojo notranjo čarovnico, se zgodi nekaj izjemnega: vrne se k sebi. V svojih sencah najde moč. V svojih brazgotinah – lepoto. In v svojem glasu – urok, ki osvobaja.
To ni moda. To je spomin.
Spomin na tisoče žensk pred nami, ki so hodile pokončno, četudi bose. Ki so šepetale v gozdovih, vedele brez dokazov, ljubile brez dovoljenja. Ki so bile nevarne, ker so bile svobodne. In danes se ta spomin vrača – v nas.
Ne gre za moč nad drugimi, temveč za moč nad sabo. Da vemo, kdo smo. Da si verjamemo. Da se ne pustimo več utišati. In to je politično dejanje – a hkrati globoko duhovno. Ko ženska stopi v svojo resnico, se majejo temelji sveta.
Čas je, da se spomnimo.
Da ponovno oblečemo nevidni plašč svoje modrosti. Da se odpremo klicu zemlje, luninih ciklov, starega znanja, ki ni nikoli zares umrlo. Da rečemo DA sebi – divji, čuteči, čarobni.
Ker nisi nikoli bila narejena za tišino.
Tvoj glas je urok.
Tvoj korak je obred.
Tvoja prisotnost je sprememba.
In zdaj te vprašam: boš odgovorila na ta klic?
