Ko se ženske zberejo pod mesečino, se v zraku prebudi nekaj prastarega. Šepet iz davnine se vije skozi noč kot kadilo, ki se vzpenja proti nebu. Pojejo, pripovedujejo, se spominjajo. To niso prazni obredi – to je starodavno zdravilo. Trenutki, ko se prikrito prebudi, izgubljeno pa nežno vrne domov.
Luna, večna popotnica skozi svoje cikle, je ogledalo ženskega življenja. Raste in upada, izgine v temo, a se vedno znova rodi, svetlejša kot prej. Tako kot luna prehaja skozi svoje faze, tako prehaja tudi ženska – devica, mati, modra žena. Ustvarjalka, varuhinja, uničevalka – vsa je ujeta v njeni svetlobi. Ni nekaj zunanjega – je del nas.
“Luna in njene hčere” bi bila lahko knjiga, ki se ni rodila iz čaščenja, temveč iz spomina. V njej odzvanja dih skritega templja, odmev duhovniške linije, sanje, ki jih je svet pozabil. Kulture in civilizacije so skozi zgodovino lunin ciklus povezovale z boginjami, plodnostjo, intuicijo, čustvi in naravnimi ritmi. Za Grke je bila to Artemida, divja boginja gozda in lune. Rimljani so poznali Diano, ki je osvetljevala temo. V nordijski mitologiji Mani vodi mesečeve faze, v kitajskem nebu lebdi boginja Chang’e, v Egiptu pa je luna svetila skozi ogledalo boginje Izide.
Stara ljudstva so s pomočjo lune merila letne čase, sadila, žela in zdravila. Luna je označevala čas, odpirala vrata in blagoslavljala maternico. Njena svetloba je tiha, a močna – ni ogenj sonca, temveč svetloba duše, šepet notranjega glasu.
Danes, v dobi prebujanja, se znova vračamo. Sedimo v krogih pod srebrnim nebom, si pogledamo v oči in se spomnimo, kdo smo. Častimo svoje telo, svoj ritem, svojo modrost. Luna znova kliče svoje hčere – ne k molitvi, temveč k spominu. Njen glas je nežen, a odločen: »Vrni se domov. K sebi. K svojim sestram.«
To delo je talisman, ki te opomni: tudi ti nosiš svojo svetlobo v temi. Si del večnega ritma. Si hči, sestra, mati, čarovnica, svečenica. Si mesečina, ki hodi.
Naj bo to tvoja čarovnija. Tvoje zdravilo.
