Nikoli ne obupajte

Terorizira me misel, da ostanem sama in gola, da odkrijem misli, ki jih še ne poznam, odtenkov, ki jih raje ne bi videla, in emocij, s katerimi se prav ne znam soočati. Tako se je začel najin pogovor in razmišljala sem, da smo si v dnu duše v resnici vse zelo podobne. In potem se bašemo s hrano, kupujemo obleke, nabijemo urnik z obveznostmi tako, da že komaj dihamo. Smo zakopani pod stvarmi, ki so popolnoma nepotrebne, imajo pa le eno funkcijo: branijo nas pred tem, kar v resnici so. In zanimivo, kako zna biti vesolje navihano, kako te dni plete niti in mi servira obrok radovednosti, kako me postavi pred življenjska vprašanja in kot maček pod mizo čaka, kako se bom odzvala. In povrh vsega mi prijateljica reče: zdi se mi, da sem še njega izbrala le zato, da imam občutek para, nisem pa ga izbrala v smislu osebe.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Tako je, drage moje, zdaj pa si boste najbrž mislile, da imam s prijateljicami res težke pogovore, a v resnici so samo življenjski, zelo odkriti in realni, najbrž zato, ker nikoli ne obsojam in povrh vsega berem knjigo Judgement detox, Gabrielle Bernstein (mimogrede toplo priporočam), zato me najdete v fazi, ko skušam biti oblak, ki preprosto je in se prepusti vetru. Mislim, da smo premalo sami in se samote tudi grozno bojimo. Doživljamo jo kot bolezen, ne pa kot čudovito možnost, da najdemo sebe, se povežemo s svojim Jazom in ugotovimo, kaj nam manjka ter katere so tiste stvari, ki nas v resnici osrečujejo. Samota ni težava, je le mit ali stereotip, samota je čudovita priložnost, da se ponovno postavimo na noge in v sebi najdemo vrline, na katere smo že zdavnaj pozabile, da v naravi odkrijemo partnerja, ki nam bo vedno dvignil moralo, v dobri knjigi prijatelja, ki ne bo razočaral. In potem preprosto pustimo, dovolimo, da dobro pride do nas.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Samota mi je všeč zato, ker postanem sama sebi učiteljica in sem vedno presenečena, ko ugotovim, koliko pravzaprav vem. V praznem prostoru, ki preprosto je, se ukvarjam s svojimi mislimi, ustvarjam novo realnost. In hkrati mi je bolj jasno, na kakšen način želim biti z drugimi, postati del njihovih zgodb, pa tudi koliko jih želim spustiti blizu, ker je to pri meni vedno problem, saj ne maram sprememb in me novi obrazi znajo precej zbegati. In ne mislite, da je to oda samskemu življenju, daleč od tega, prej bi rekla, da je oda človeku zato, ker ima vsak izmed nas v sebi vse, kar potrebuje za srečo, in toliko ljubezni, da eno življenje sploh ni dovolj, da bi jo v celoti lahko podarili. Ko sem bila te dni v Milanu, sem opazovala predvsem ženske, srkala sem njihovo energijo, na ulici in pred fotoaparati, na pisti takrat, ko tako pogumno in brezhibno zakokrakajo, ali v zakulisju, saj so vodje največjih agencij za PR službo prav ženske. In če mi dovolite: ženske z jajci. V tej podobi vidim tudi sebe, ker težko vržem puško v koruzo, ker znam biti neustrašna takrat, ko so vsi že zdavnaj odšli in ker v sebi najdem prijateljico, ki je včasih v realnem življenju niti ni, ali pa je ni tako, kot sem si sama zastavila. In ni mi hudega, pravzaprav sem zelo srečna.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Menim, da moramo v življenju najti smisel tudi in predvsem takrat, ko se bojimo. Ko je pred nami prepad in še dobro ne veš, ali boš stopil nazaj ali boš skočil. Ko so te vsi zapustili ali pač nimaš odnosov, ki bi jih rad imel, in te zato zebe, ne počutiš se zdravega, začutiš osamljenost in ti gre na jok. To so tiste prave priložnosti, ko te življenje postavi na kolena in potem samo tiho čaka, kako se boš odločil. Da, kako se boš TI odločil, ne pa kaj se bo še zgodilo. Podobno kot umetnik, ki ima v roki čopič za najlepšo sliko, je tudi v vsakodnevnih situacijah: lahko čopič odložimo, lahko nadaljujemo s slikanjem, lahko pa v nedogled iščemo nov čopič zato, ker imamo občutek, da ta ni dovolj dober. Torej, kaj boste naredile? Že kot mala punčka sem zelo rada risala. V mislih imam čudovite vodene barve, nebo v barvi glicinije, bele in lesene ograje okoli hiš sredi polj, pa tudi divje vrtnice, ki so se vzpenjale po zidovih. Imela sem več časa za risanje, imela sem tudi več potrpljenja in vsekakor mi je materinstvo odvzelo te proste trenutke, mi je pa podarilo druge, toliko bolj intenzivne in neprecenljive. Na življenje sem vedno gledala kot na ogromen bel list, ki ti omogoča vse, kar pa boš narisal, je v tvojih rokah, kako boš na risbo gledal, je le stvar tvojega uma. In perspektive.

Foto: Zen

In tistega čopiča nisem nikoli odložila.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

3 komentarji
  1. Dobro razmišljanje. Pozdravljam samoto, vendar ne za dolgo. Silno težko pa je najti koga, ki bi hodil ob nas ter nas sprejel takšne, kot smo in obratno. Objemček od Irene

Komentiraj na Barbara Cancel reply

Vaš email naslov ne bo objavljen.