Pesek in zdrobljene školjke, vročina, ki se oprime kože, vonj soli in borovcev … Vse to je poletje. Goreče sonce nad nami in kresničke, ki se zvečer vračajo kot drobna čudežna bitja, raztrosijo svojo svetlobo med travami. Spominjajo me na čas, ko je bilo vse preprosto. Na otroštvo. Ko so dnevi trajali večno in so bile noge vedno bose. Ko je bil svet velik, a mi nismo imeli strahu, ker smo verjeli v pravljice in ker so bile naše sanje še brez robov.
Danes v sebi še vedno čutim to deklico. A odraslo življenje je prineslo odgovornosti, tišine med vrsticami, misli, ki ne utihnejo. Naučili smo se, da včasih boli, da se stvari končajo, da ljudje odhajajo. A prav zato je poletje tako dragoceno – ker nas spomni, da vse to lahko izpustimo. Da morje očisti. Vse odnese, kar ne potrebujemo več: besede, ki so ostale v zraku, poglede, ki so zaboleli, občutke, ki so nas omejevali.
Morje, kot starodavna duša, ve, kako zdraviti. Ko stopiš vanj, si spet nič in hkrati vse. Spereš preteklost s kože in čutiš, kako postajaš lažji. Kot da vsak dan, vsako jutro, po vsakem skoku v valove, dobiš novo priložnost. Kot da ti življenje pravi:
Začni znova. Tukaj imaš belo stran svojega dnevnika. Napiši, kar si želiš.
V poletju ni zgolj svetloba – v njem je spomin na neko notranjo modrost. Na intuicijo, ki jo prevečkrat utišamo. Na magijo, ki živi v nas samih. Ne v drugih, ne v krajih, ne v stvareh. Ampak tukaj – v srcu, v tišini pod površjem. Poletje je povabilo, da se spet povežemo s sabo. Da verjamemo. Da se spomnimo, kako čudoviti smo.
Prosti čas ni praznina – je prostor, kjer se duša raztegne. V tem prostoru vsak dan znova najdem majhne stvari, ki me naredijo srečno. Najdem poglede, ki pripadajo preteklosti, in nove školjke, ki mi dajejo upanje za sedanjost. Najdem ljubezen, ki je zdaj končno ob meni in je svoje korenine našla prav na tej plaži, ko je bilo tudi morje drugačno, a nekje v daljavi še vedno čutim in vidim spomine tistega, kar je bilo. Poletje nas uči, kako pomembno je samo biti. Brez cilja. Brez nuje. Samo dih, svetloba in notranji mir. Ko se upočasniš, slišiš. Ko si sam s sabo, se spomniš, kdo si. Poletje je povabilo k sebi. V tem trenutku, v tej tišini, si popoln. Svet se še vedno vrti. A ti si zdaj tukaj. In to je dovolj.
Zato bodi bosa. Dovoli si sanjati. Ujemi kresničko v dlan in ji zašepetaj željo. Pusti, da te sonce poljubi brez opravičila. In zaupaj – življenje te podpira. Ti si čarovnija. Vedno si bila.
