Samhain je več kot le praznik, je prehod. Starodavni Kélti so verjeli, da se v noči med 31. oktobrom in 1. novembrom tančica med svetovi stanjša in da se duhovi prednikov vračajo na zemljo. Bil je konec poletja in začetek zime – čas, ko se narava umiri, ko se življenje obrne navznoter. Danes bi temu rekli čas introspekcije, a nekoč so ljudje razumeli, da ima vsak konec svoj namen in da je smrt le nova oblika rojstva.
Samhain je več kot tradicija; je globok spomin duše, ki nas povezuje s cikli narave in z našo lastno notranjo resnico.
Ko se sprehajam po gozdu v tem obdobju, čutim, da se vse spreminja, da se zemlja pripravlja na počitek. V zraku je vonj po mokrih listih, po glini in po preteklosti. Gozd me obdaja kot starodavna katedrala, tiha, a polna glasov, ki prihajajo iz onstranstva. Tam, v teh tihih trenutkih, se spomnim, kdo sem – del narave, del čarovnije, ki jo nosi svet. Čarovnica v meni ni nič temačnega, ampak globoko povezano bitje, ki razume ritme življenja. Je tista, ki vidi z zaprtimi očmi, ki čuti še preden nekaj spregovori. V meni se prebuja v času Samhaina – kot bi me klicala starodavna pesem žensk, ki so nekoč ob ognju šepetale uroke hvaležnosti, ne za moč, ampak za modrost.
Samhain nas uči, da ne potrebujemo ničesar zunaj sebe, da bi bili celoviti. Vse, kar iščemo, je že v nas: mir, moč, ljubezen, intuicija. Ko zapremo oči in prisluhnemo tišini, slišimo šepet svoje duše – tistega najstarejšega, najbolj resničnega glasu, ki nas vedno vodi domov. Tudi narava nam v tem času pokaže pot. Drevesa odvržejo liste, a s tem ne izgubijo življenja – le zaupajo ciklu, vedo, da bo pomlad znova prišla. Tudi mi moramo včasih spustiti, da bi znova zrasli. Samhain je čas spuščanja, prečiščevanja, in tihega zaupanja v modrost vesolja.
Ko zvečer prižgem svečo, jo postavim ob okno in pomislim na tiste, ki niso več tu. Ne z žalostjo, temveč s hvaležnostjo, ker vem, da se svetloba in tema prepletata, da je smrt le druga oblika svetlobe. In da smo vsi del istega neskončnega kroga. Gozd mi je vedno bil dom. Tam čutim, da sem resnična. Moja noga se dotika zemlje, moj dih se zliva z vetrom, moje misli se razblinijo kot megla med drevesi. V tem občutku ni strahu, le svoboda in pripadnost. Tam vem, da čarovnija obstaja – ne v urokih, temveč v tihem razumevanju, da smo del nečesa večjega.
Samhain je opomnik, da svetloba prihaja iz teme in da se vse vrača v ravnovesje. Čarovnica v meni to razume. Gledam v ogenj in vem: vse, kar potrebujem, je že v meni.
