Sence

Senčna stran so skrivna vrata tvoje magije. Vsi jo imamo. To je tisti del nas, ki smo ga skrili, zavrnili ali potlačili, da bi bili sprejeti. Sestavljena je iz jeze, ljubosumja, negotovosti, neprimernih želja in nezaceljenih ran. A ni le nekaj grdega ali negativnega: je preprosto tisti del, ki smo ga morali odložiti, da bi preživeli.

Senčna stran se pogosto rodi že v otroštvu, ko se naučimo, da moramo biti pridne, dobre in vedno prijazne, če želimo biti ljubljene. Tako začnemo graditi masko, za katero se skriva nekaj temnega.

A senca ne izgine: hrani se z našim molkom. Kaže se v najmanj primernih trenutkih, v sanjah, slabih razpoloženjih, v naših sodbah do drugih. Bolj ko jo potiskamo stran, večjo moč dobi. Ne zato, ker bi bila zlobna, prej zato, ker si želi biti slišana.

Integracija svoje senčne strani je ena najtežjih nalog čarovnice. To ne pomeni, da upravičujemo vsak svoj vzgib, temveč da se začnemo opazovati z radikalno iskrenostjo. Pomeni, da prenehamo bežati pred tem, kar resnično čutimo. V senci so namreč skrite naša potlačena moč, divja ustvarjalnost, instinkt, čutnost in transformativna energija. To je naš najbolj visceralni del, v katerem je skrita globoka magija.

Senčne strani ne smemo pregnati, ampak jo moramo počastiti kot starodavno boginjo. Čarovnica, ki si resnično želi spoznati samo sebe, se mora spustiti v svoje notranje podzemlje, soočiti se z občutki, ki jo strašijo, prisluhniti šepetu svojih zavrnjenih delov in od tam priklicati svojo resnico.

Delo s senco je dejanje ljubezni do sebe, a je hkrati tudi magično dejanje.

Ko čarovnica integrira svojo senčno stran, si povrne izgubljene dele sebe, ponovno odkrije moč svojega glasu, moč svoje jeze in lepoto svoje ranljivosti.

Senca varuje seme naše prave magije.

Objemanje sence ni enostavna pot, a je nujna, če želimo postati celovite. Ni resnične svetlobe brez sence, in morda šele skozi temo resnično odkrijemo, kdo smo, kajti ni močnejšega uroka od tega: prepoznati vsak svoj del kot svet.