Se strinjam z moško pripombo, da nam primanjkuje spoštovanja, ženemo se do onemoglosti in potem je vedno tako, da karkoli naredimo, je samoumevno, zelo pričakovano in pač “po žensko”. Ker zmoremo. Pa vendar … ali je temu res tako?
O tem, da vsak bije svojo bitko, ni dvoma, vendar je tako, da se nekateri nahajajo na dnu, drugi nekje vmes, tretji visoko zgoraj in se že spremenijo v mavrico. In potem se kolo spet obrne in ponovimo vajo. Vsakič znova. Kot otroci v prvem razredu šole življenja.
Ponosna sem na svoje brazgotine. Ne bi jih zamenjala za nič na svetu. So lekcije življenja, ki se neprestano pretaka skozi mene, pride do vas in se vrne nazaj. Saj smo konec koncev vsi le del zlate reke, enkrat na gladini, drugič pod vodo, vsak s svojim poslanstvom.
Če imate za seboj dolgo zvezo, je najbrž tako, da ste se osebe že navadile, a prav bi bilo, da v vas še vedno sproži metuljčke v trebuhu in seveda obratno. Nemogoče? Niti ne, če sledimo določenim napotkom, vsaj tako trdijo psihologi in raziskovalci.
Všeč mi je bila misel, da lahko tudi med ljudmi obstaja večnost, v dobrem in slabem.
Življenje je sestavljanka. Včasih imam občutek, da imamo že ob rojstvu vse kose, a jih zaradi nepričakovanega viharja, ki se tu in tam zgodi, nekam založimo.
Včasih je tako, da bi samo zajela sapo in se potopila v najbolj turkizen bazen, ker smo pod vodo breztežni in zdi se mi, da postanejo tudi misli le para v oblakih.
Nekje sem prebrala, da v kolikor nam je dano, potem tudi zmoremo. Vedno.
Od vseh ženskih napak moški najbolj sovražijo nepotrebno ljubosumje, saj veste, ko se lepimo kot školjke in ne spustimo ter sumničavo gledamo na telefone, maile in še marsikaj drugega.
Strah je najbolj normalen odziv, ko stopimo iz običajnih tirov. Vsakič, ko se lotimo nečesa novega in drugačnega, nam notranji glas govori, da nam bo spodletelo, da nismo dovolj sposobni, da ne bomo uspešni.