Ker je prijateljstvo ljubezen brez kompromisov in odnos, ki traja za vedno. In ponovno pomislim: kako noro lepo je biti ženska.
Še dobro, da je glava okrogla, kar pomeni, da lahko misli spremenijo smer.
Se strinjam z moško pripombo, da nam primanjkuje spoštovanja, ženemo se do onemoglosti in potem je vedno tako, da karkoli naredimo, je samoumevno, zelo pričakovano in pač “po žensko”. Ker zmoremo. Pa vendar … ali je temu res tako?
Ponosna sem na svoje brazgotine. Ne bi jih zamenjala za nič na svetu. So lekcije življenja, ki se neprestano pretaka skozi mene, pride do vas in se vrne nazaj. Saj smo konec koncev vsi le del zlate reke, enkrat na gladini, drugič pod vodo, vsak s svojim poslanstvom.
Razmišljam o tem, kako zna biti življenje vijugasta pot in marsikdaj imaš prav občutek, da nima ne konca ne kraja, vsak ovinek pa naj bi imel sporočilo.
Všeč mi je bila misel, da lahko tudi med ljudmi obstaja večnost, v dobrem in slabem.
Srčno upam, da boste zdaj poklicale prijateljico in ji povedale, da vam je mar. Vzemite si čas, drage moje, ker na vrtiljaku življenja pridemo na vrsto vse, a morda ne nujno hkrati.
Moški so super, a gre tudi brez njih.
Želja po brezhibnosti in lepem je v nas, kot gen, ki nam je bil položen v zibelko in nas marsikdaj tudi razvedri, popestri življenje, pusti brez besed ter podari tiste čarobne trenutke pred ogledalom, ko se končno vidimo lepe, skoraj popolne.
Te dni razmišljam o prijateljstvu in o tem, da je dragoceno in občutljivo, marsikdaj tudi zahtevno, sploh takrat, ko se zasidra globoko v preteklost. In morda so pravi prijatelji lahko le tisti, s katerimi si delil del svoje zgodovine in rasti.