Srčno upam, da boste zdaj poklicale prijateljico in ji povedale, da vam je mar. Vzemite si čas, drage moje, ker na vrtiljaku življenja pridemo na vrsto vse, a morda ne nujno hkrati.
Moški so super, a gre tudi brez njih.
Želja po brezhibnosti in lepem je v nas, kot gen, ki nam je bil položen v zibelko in nas marsikdaj tudi razvedri, popestri življenje, pusti brez besed ter podari tiste čarobne trenutke pred ogledalom, ko se končno vidimo lepe, skoraj popolne.
Te dni razmišljam o prijateljstvu in o tem, da je dragoceno in občutljivo, marsikdaj tudi zahtevno, sploh takrat, ko se zasidra globoko v preteklost. In morda so pravi prijatelji lahko le tisti, s katerimi si delil del svoje zgodovine in rasti.
Fantki so zagotovo zelo prisrčni in nedvomno boste iz svojega sina želele narediti pravega frajerja (kot oče, seveda), a potihoma si le mislite punčke so punčke.
Sama prisegam nanjo takrat, ko mi je človek zelo blizu, ko mu želim sporočiti ljubezen in povedati, da je oseba, ki poskrbi, da mi je toplo pri srcu.
Nekoč mi je nekdo podaril škatlo, polno temačnosti. Potrebovala sem leta, da sem razumela, da je bila tudi ta škatla darilo.
Dvignila se boš visoko kot čudovita ptica in vse nas pustila za seboj. In hkrati mislim, da ga sploh ne pogrešaš, prej bi rekla, da pogrešaš misel nanj ter o tem, kar sta bila.
Saj veste, kako je s tem: zdi se mi, da smo v obdobju, ko je ta ženska energija še kako pomembna, če pa deluješ in ustvarjaš v sklopu ekipe žensk, ki so povrh vsega še na pol čarovnice, toliko bolje.
Štirideseta. In tukaj sem jaz.