Yule, praznik zimskega solsticija, praznujemo vsako leto okoli 21. decembra, ko nastopi najdaljša noč in najkrajši dan v letu. To je trenutek, ko se Sonce navidezno ustavi, preden se znova obrne proti svetlobi. V številnih starodavnih tradicijah je bil to eden najpomembnejših letnih praznikov – ne kot konec, temveč kot ponovni začetek.
Za čarovnice Yule ni le koledarski dogodek. Je sveti prag. Čas, ko se meja med svetovi stanjša in ko se obračamo navznoter, k svojim koreninam, intuiciji in notranji modrosti. Zimski solsticij ne zahteva hrupa ali razlage – zahteva prisotnost. Yule govori o temi, ki ni strašljiva, temveč rodovitna. O temi, v kateri počiva seme svetlobe. Tako kot narava tudi mi v tem času upočasnimo ritem, prisluhnemo telesu in dovolimo, da se razkrijejo tisti deli nas, ki so čez leto ostali potisnjeni v ozadje. Čarovnice vemo, da se prava moč ne rodi v razkazovanju, temveč v tišini.
V tej noči prižigamo sveče, ogenj ali simbolni yulski polen – ne zato, da bi pregnale temo, temveč da bi jo počastile. Plamen ni sovražnik noči, ampak njen zaveznik. Svetloba se rodi iz teme in brez nje ne bi imela pomena. To notranje potovanje lepo povzema misel Marianne Williamson:
Dokler se ne soočimo s pošastmi v sebi, jih bomo poskušali premagovati v zunanjem svetu. Kajti vsa tema sveta izvira iz teme srca. In prav tam moramo opraviti svoje delo.
Za čarovnice je to temeljno sporočilo Yula. Ne bežimo pred sencami, ampak jih sprejemamo kot del svoje celote. Ko se srečamo s sabo v najtemnejšem delu leta, si dovolimo resnično preobrazbo. In prav ta notranji obrat je največja magija.
Zimski solsticij nas vabi k zavestnemu zapiranju krogov. K spuščanju starega, k odpuščanju, k razreševanju notranjih vozlov. Hkrati pa je tudi čas tihe namere: kaj želimo, da se v nas rodi z novo svetlobo? Vprašanja, ki jih čarovnice pogosto postavimo v noči Yula, so preprosta, a globoka:
- Kaj je dozorelo in se lahko zaključi?
- Katera resnica čaka, da jo sprejmem?
- Kakšno svetlobo želim nahraniti v prihajajočem letu?
Yule ni praznik hitenja. Je praznik zaupanja v naravni red, v cikle, v modrost časa. Spominja nas, da tudi v obdobjih teme nismo izgubljene – le v procesu preoblikovanja.
Ko se po 21. decembru dnevi začnejo daljšati, čarovnice vemo, da se je nekaj že premaknilo. Morda še nevidno, a resnično. Svetloba je na poti. In z njo tudi mi. Naj bo Yule čas nežnosti do sebe, spoštovanja lastnega ritma in globokega stika z intuicijo. Kajti prava čarovnija se ne zgodi zunaj – zgodi se v nas,
v noči, ko se rodi nova svetloba.
