Vsaka resnična sprememba se začne z enim preprostim, a močnim dejanjem: zavedanjem. Kot pravi Nathaniel Branden:
»Prvi korak do spremembe je zavedanje, drugi je sprejemanje.«
Dokler ne vidimo resnice o sebi in svetu okoli nas, ostajamo ujeti v starih vzorcih. In šele ko to resnico sprejmemo, lahko naredimo korak naprej, k bolj pristnemu življenju.
Ko se odločiš, da boš pogledal svet z novimi očmi, se začne vse spreminjati. Wayne Dyer je zapisal:
»Ko spremeniš način, kako gledaš na stvari, se stvari, ki jih gledaš, spremenijo.«
Naše misli so kot ključi, ki odklepajo nova vrata – tista, ki vodijo k svobodi, radosti in miru.
V svetu, ki nas pogosto uči tekmovanja in primerjanja, je pomembno, da se spomnimo besed Ernesta Hemingwaya:
»Ni nič plemenitega v tem, da si boljši od drugega človeka. Prava plemenitost je v tem, da si boljši od sebe prejšnjega.«
Prava rast se dogaja znotraj nas, ko postajamo vsak dan bolj zavestni, bolj srčni in bolj zvesti sebi.
Naš pravi jaz ni nekaj, kar bi morali iskati zunaj sebe. Michael A. Singer pravi:
»Resnični jaz ni nekaj, kar najdeš, ampak nekaj, čemur dovoliš, da se razkrije.«
Ko odvržemo maske in pričakovanja, ko utihne hrup sveta, se v tišini razkrije naša resnica.
Na tej poti potrebujemo pogum. Steve Jobs nas je opomnil:
»Imej pogum, da slediš svojemu srcu in intuiciji. Ona že vesta, kaj si v resnici želiš postati.«
Srce in intuicija sta naša najbolj zvesta vodnika – vselej govorita resnico, če si le dovolimo prisluhniti.
Pot do svobode pa pogosto vodi skozi odrekanje vsemu, kar ni del naše prave narave. Kot je zapisal Jean-Paul Sartre:
»Pot do svobode je tlakovana z odpovedjo vsemu, kar nismo.«
Svoboda pride takrat, ko izpustimo, kar nas omejuje: strahove, stare vzorce, pričakovanja drugih.
Morda se spremembe zdijo boleče, a bolečina prihaja iz našega odpora. Sprememba sama je naravna.
»Sprememba nikoli ni boleča. Boleča je le odpornost do spremembe.« (budistična modrost)
Ko spustimo nadzor in se odpremo toku življenja, začutimo olajšanje in mir.
Nezavedno pogosto vodi našo pot, dokler ga ne prinesemo v zavest. Carl Gustav Jung nas uči:
»Dokler nezavedno ne postane zavedno, bo vodilo tvoje življenje in ti boš to imenoval usoda.«
Zato je pomembno, da osvetlimo svoje sence in postanemo soustvarjalci svoje prihodnosti.
In čeprav mislimo, da lahko prevaramo sebe, nas telo vedno spomni na resnico.
»Ko nisi zvest sam sebi, tvoje telo to ve.« (ljudska modrost)
Telo nam s svojim jezikom – napetostjo, bolečino, nemirom – nežno šepeta: čas je, da prisluhnemo sebi.
Nazadnje pa nas Pablo Picasso z nasmehom opomni na nekaj preprostega in lepega:
»Potrebujemo veliko časa, da postanemo mladi.«
Mladi smo takrat, ko se osvobodimo vsega, kar ni naše, in dovolimo svoji duši, da zasije.
