Ko so v milanski ulici Borgognone ugasnile lanterne in se je iz zraka razblinil vonj njegovega najljubšega parfuma Bois d’Encens, je postalo skoraj nepojmljivo razmišljati o Giorgiu Armaniju v pretekliku. Morda zato, ker se glagolski čas »imperfekta« preprosto ne ujema z njegovo življenjsko držo, ki ni dopuščala napak. Ali pa zato, ker se – kot vedno – javni žalostni trenutek počasi preliva v osebnega, ko vsak išče odgovor na vprašanje: kaj od njega ostane zdaj, po televizijskih prenosih, izjavah pred mikrofoni, citatih in spominih na družbenih omrežjih?
Ne gre le za obraze slavnih, hollywoodske zvezdnike, kraljeve družine in vplivne politike, ki so z njim delili trenutke in nosili njegove kreacije. Bolj kot to se zastavlja vprašanje: kaj ostane od Giorgia Armanija za navadne ljudi, tiste, ki v njegove trgovine nikoli niso vstopili, ki so pred njegovimi vitrinami samo vzdihovali in njegove obleke sanjali na sebi v življenju, ki jim takšnih sanj nikoli ni ponudilo?
Prav ti ljudje pa so se zadnje dni v dolgih vrstah z neizmernim spoštovanjem poslovili od »gospoda Armanija«. Očitno zato, ker je bil »gospod« v pravem pomenu besede – onkraj družbenih in ekonomskih razlik.
Armani med ljudmi
Le med soboto in nedeljo je njegovi žari poklonilo spoštovanje 16 tisoč ljudi, še veliko več pa jih je izrazilo svoje občutke na spletu. Besede, ki so se znova in znova pojavljale, so bile: mojster, kralj, vizionar, filozof, inovator. In vendar njihova čustvena iskrenost ni zvenela kot prazna fraza, temveč kot resnično, spontano občutenje izgube.
Armani nikoli ni bil tipična medijska osebnost. Ni bil stalno prisoten v družabnih omrežjih, na televiziji ali radiu. Bil je ustvarjalec, ki je večino časa preživel v ozadju – v delavnici, med skicami in tkaninami. Ko pa se je vendarle pojavil v javnosti, je govoril o obliki in vsebini, filozofiji in praksi, energiji in materiji.
Njegov dolgoletni življenjski sopotnik Leo Dell’Orco je ob slovesu dejal: »Nismo vedeli, ali naj organiziramo žalno sobo en ali dva dni, zdelo se nam je preveč. Potem pa nas je preplavila množica, prepričanje ljudi, ki ga želijo počastiti. Najlepše pa je, da je 80, 90 odstotkov obiskovalcev prišlo, ne da bi ga osebno poznali, ampak samo zato, da se mu poklonijo.«
Eleganca po meri Giorgia Armanija
Beseda, ki jo ob njegovem imenu največkrat slišimo, je eleganca. Sam jo je opredelil z mislimi: »Eleganca ni, da te opazijo, ampak da si zapomnijo.« Ali pa: »Eleganca je stil, ne ekstravaganca.« In še: »Gre za pravo ravnovesje med tem, kdo si, kaj ti ustreza in kako želiš razviti svoj značaj.«
V tem je bil tudi ključ njegove ustvarjalne moči: nikoli ni vsiljeval, temveč predlagal način dobrega okusa, ki je presegal modne smernice. Bil je slog življenja, namenjen vsem, ki so si želeli izražati osebnost in avtoriteto, a vedno s pridihom miline in prijaznosti.
Ob njegovi krsti je stala misel, ki jo je sam izbral:
Sled, ki jo upam, da jo bom pustil, je stkana iz predanosti, spoštovanja in pozornosti do ljudi ter do resničnosti. Tam se vse začne.
In prav tam Giorgio Armani ostaja – kot eleganca, ki je mnogo več kot moda.
