Ne vem natančno, kdaj je gozd postal tako pomemben zame. Kdaj se je zgodilo, da je bivanje tukaj, v tišini zelenega, obdana s krošnjami dreves, z neprestanim šumom potokov in žuborenjem vode, postalo pomembnejše od resničnega sveta. A potem se vprašam – kateri je sploh resnični svet? Je to tisti, ki ga živim tukaj, vsak konec tedna, potopljena v zeleno? Ali pa je to moje vsakdanje življenje, sestavljeno iz ljudi, ki jih srečujem, a jih ne želim srečati, iz besed, ki jih izgovarjam in izgubim, v popolnoma praznem odmevu? Včasih se znajdem v iskanju same sebe – in vsakič najdem drugi del, drugo različico sebe. Kot da se vse skupaj počasi sestavlja v čarobno sestavljanko. In tukaj, obdana s tišino, ki jo tako obožujem, z vonjem lesa, ki mi polni dušo, z ognjem, ki ne greje le moje kože, temveč riše arhaične podobe, vtisnjene v moj spomin – tukaj se počutim popolnoma jaz.
Objem.
