Neko popoldne ta teden je imelo poseben čar. Sežana me je sprejela v mehko, nežno meglo, ki je vse ovila v tiho skrivnostnost. Kot bi stopila v prostor med svetovi – tam, kjer se realnost dotika sanj, kjer je vsak korak malo bolj tih, vsak vdih malo bolj svet. Megla je bila kot tančica, ki nežno prekrije vse, kar je preglasno, da bi nas spomnila, da resnične stvari nikoli ne kričijo. Vodila me je proti predavanju za ženske, kot simbol novega zorenja, notranjega miru in tiste nežnosti, ki jo ženska energija nosi s seboj. V takšnih trenutkih se zavemo, da se prava jasnost rodi iz tišine. Da megla ni ovira, temveč povabilo – da upočasnimo, da se zazremo vase, da prisluhnemo intuiciji. V Sežani je megla postala moja učiteljica. Spomnila me je, kako lepo je, ko svet malo utihne in ko je vse ovito v poezijo. Ko storimo korak naprej skozi tančico neznanega in odkrijemo, da je tam – na drugi strani – vedno nekaj svetlega, toplega, predvsem pa našega.
To je inspiracija dneva: da tudi megla prinese jasnost, če ji pustimo, da nas vodi.
