Sneg na obali je pojav, ki vedno preseneti. Ne zato, ker ga ne bi poznali, temveč zato, ker se zdi na tem prostoru skoraj tuj. Morje in sneg običajno ne pripadata isti zgodbi, zato je njuno srečanje toliko bolj posebno. Valovi ostajajo nemirni in temni, slani zrak je hladen, obala pa se za kratek čas spremeni v tiho, belo pokrajino, ki deluje skoraj neresnično. Znani prizori dobijo povsem nov obraz. Palme, borovci in kamnite promenade so prekriti s snežno tančico, ki ublaži ostre linije in vnese mehkobo v prostor, ki smo ga vajeni videti v soncu in vetru. Zvoki so pridušeni, koraki počasnejši, čas pa se zdi, kot da teče drugače. Obala, ki je sicer odprta in živahna, se zapre vase in postane bolj intimna. Sneg ob morju nas opomni na moč narave in njeno sposobnost, da nas vedno znova preseneti. Takšni trenutki niso namenjeni hitenju ali iskanju popolnosti, temveč opazovanju. So kratki, minljivi in prav zato dragoceni. Ko se sneg stopi in se obala vrne v svojo običajno podobo, ostane spomin — tih, bel in nekoliko čaroben.
2 Comments
Sneg me vedno očara, ker s sabo prinese tišino, ki jo vedno občutim in me pomirja.
Lepa si, snežna vila!
Enako pri meni…