Včasih pomislim, da sem se rodila v napačnem času. In potem zagledam Bridgerton in krinolino. Ne kot kostum, ne kot zgodovinski artefakt, temveč kot simbol. Silhueta, ki zahteva prostor. Ki ustvari distanco. Ki telesu podari arhitekturo in prisotnost. Krinolino si ne oblečeš mimogrede. Krinolino nosiš z zavestjo. A še bolj kot konstrukcija me prevzamejo barve. Pastelne. Nežne. Kot bi bile ustvarjene za šepet, ne za hrup. Pudrasto rožnata, bledo modra, sivka, pistacija. V moji glavi obstaja svet, kjer ženske hodijo po vrtovih v takšnih oblekah, pijejo čaj s pahljačo, medtem ko se dan preliva v večer brez naglice in kjer je lepota del vsakdana. Seveda vem, da ta svet najbrž nikoli ni obstajal tako, kot si ga predstavljam. Resničnost preteklosti je bila trša, strožja, pogosto nepravična. Krinolino je morda pomenila omejitev, ne svobode. Družbena pravila so bila toga, življenje ni bilo pastelno, temveč polno senc. Ampak čas, čas je gotovo tekel drugače, kot šepet, počasen in mamljiv, seksi v svoji lenobi in prav ta občutek življenja, ki na svoj način, me tako zelo omami.
A to, kar me vleče k temu obdobju, ni zgodovinska natančnost. Je občutek. Ideja, da je bilo oblačenje ritual. Da je bila eleganca spoštovana. Da je obstajala počasnost, ki je danes skoraj ne poznamo več.
Morda se nisem rodila v napačnem času. Morda samo nosim v sebi nostalgijo po estetiki, ki daje življenju obliko. Po Bridgertonu in krinolini kot metafori – za širino, za prostor, za lepoto, ki si upa biti nežna.
