Jesen, čas duše

Jesen pride, ko je čas, da se življenje umiri. Poletje s svojo lahkotnostjo, hrupom in svetlobo odide, ostane pa nekaj bolj tihega, bolj globokega, skoraj skrivnostnega. Jesen je sezona, ki ne potrebuje dokazovanja. Ne razkazuje se kot pomlad, ne diši po brezskrbnosti kot poletje in ne nosi teže zimskih hladov. Jesen je povabilo. Povabilo k notranjemu premiku, k umiku vase, k poslušanju tistega, kar pogosto preslišimo.

Ko hodim po poti, posuti z listjem, imam občutek, kot da hodim po preprogi iz zlata. Vsak list je zgodba – nekoč svež in zelen, zdaj pa v svojem zadnjem plesu pada k tlom. Toda v tem ni žalosti, temveč popolna sprejetost. List ve, da njegova naloga ni več, in se brez strahu prepusti vetru. Kako čudovita lekcija! Tudi mi bi morali znati spustiti stvari, ki jim je potekel čas, odnose, ki nas ne hranijo več, misli, ki nas omejujejo.

Jesen me uči, da je spuščanje dejanje ljubezni do sebe in do življenja.

Veje, ki se razgalijo, so kot simbol resnice. Brez listov, brez krinke, brez dodatkov ostane samo bistvo. Drevo ne skriva več svoje oblike. In prav takrat, ko je najbolj golo, je najmočnejše, saj zbira sokove, da preživi zimo.

Tako je tudi z nami – ko se slečemo iluzij in pretvarjanja, ko se pokažemo v resnici, postanemo močnejši. Pogum ni v tem, da nosimo maske, temveč da si dovolimo biti resnični.

Jesenski dnevi so krajši, večeri pridejo prej. Svetloba izgublja svojo ostrino, a hkrati postane mehkejša, bolj nežna. V tem miru spoznam, da ni vse življenje dirka. Da ima tudi počasnost svoj ritem, svojo lepoto. Jesen mi šepeta: »Ustavi se. Ne tekmuj. Dihaj.« In v tem počasnem ritmu začutim nekaj, kar sem poleti prezrla – svojo notranjo tišino.

V sodobnem svetu nas pogosto učijo, da mora biti vsaka sprememba začetek, da mora iz vsakega konca zrasti nekaj novega. A jesen me uči drugače. Ne vsega, kar se konča, moramo razumeti kot preporod. Včasih je sprememba preprosto konec. In to je v redu.

Konci so sveti, ker nas naučijo sprejemanja. Naučijo nas, da življenje ni vedno zgodba o nenehnem vstajanju, temveč tudi o spokojnem zaključku, o miru, ki pride, ko nekaj odložimo za vedno.

Jeseni se vame naseli melanholija, toda ta melanholija ni prazna – je polna spominov, polna tišine, polna prostora. Je kot mehka odeja, ki me ovije in me vabi k refleksiji. To ni žalost, temveč globina. Kot bi me življenje spomnilo, da v miru raste nekaj, kar bo prišlo šele kasneje. In prav zato je jesen čas zaupanja. Drevesa zaupajo, da bodo spomladi znova ozelenela, tudi ko so povsem gola. Zemlja zaupa, da bo iz teme spet vzklilo seme. In jaz zaupam, da tudi v meni obstaja ritem, ki ne hiti, ampak ve.

Jesen, hvala ti, ker mi pokažeš, da je spustiti pogumno, da je konec lep, da je tišina zdravilna. Hvala, ker me učiš, da v počasnosti najdem moč, v praznini prostor, v spremembi pa svobodo. In zato v mojem srcu ni prostora le za pomlad, poletje ali zimo. V njem je prostor tudi zate, jesen. Zate, ki me vračaš k bistvu in me učiš, da je življenje popolno tudi takrat, ko se zdi, da izgublja barve.

PS: Hvala Škofja Loka za neverjetne barve, čudovite trenutke, hrustljavo listje, mir v srcu in najboljšo toplo čokolado na svetu.