Lepota je pogosto dojeta kot nekaj površinskega, nekaj, kar lahko naličimo, oblikujemo ali kupimo. A resnična lepota – tista, ki pusti vtis, ki ostane – prihaja od znotraj. Psihologija nam vedno znova potrjuje, da notranje stanje človeka vpliva na njegovo vedenje, energijo, govorico telesa in celo na obrazne poteze. Zlobnost, zavist in škodoželjnost niso le občutki, ki ostanejo ujeti znotraj človeka – prej ali slej se zrcalijo tudi navzven.
Zamera kot breme, ki ukrivlja hrbtenico
Ko nekdo v sebi nosi dolgotrajno zamerljivost, se njegovo telo temu prilagodi. Napet obraz, zategnjene čeljusti, sklonjena ramena – vse to so znaki, da oseba nosi v sebi težo, ki ni fizična, temveč čustvena. Psihosomatika razlaga, kako dolgotrajno negativno čustveno stanje vpliva na držo, tonus kože in celo na glas. Ljudje, ki gojijo zavist ali škodoželjnost, delujejo zategnjeno, njihova prisotnost pogosto pritiska na prostor, ne da bi izrekli besedo.
Oči kot ogledalo srca
Zavist se najprej vidi v očeh. Pogled, ki ni pristen, ki išče napake, ki nikoli ne zna resnično pohvaliti, izdaja notranji nemir. Človek, ki ne prenese sreče drugega, nosi neprestano primerjanje s sabo kot notranjo bolezen, ki grize njegovo samozavest in notranji mir. Sčasoma to vpliva na mimiko obraza – obrvi so pogosto rahlo namrščene, ustnice stisnjene, pogled oster ali ocenjevalen. Takšen obraz ni lep, ker ne oddaja topline.
Besede kot orožje
Zlobni ljudje pogosto uporabljajo jezik kot orodje manipulacije, pasivne agresije ali posmeha. Psihološke študije kažejo, da dolgotrajna uporaba negativnega govora vpliva tudi na samozaznavo – človek, ki greni druge, pogosto pogreni tudi sebe. Notranja napetost, ki nastaja ob nenehnem razsojanju o drugih, ustvarja tesnobo, jezo, in celo somatske simptome – od nespečnosti do prebavnih motenj.
Duševno stanje oblikuje obraz
Z leti se naš obraz preoblikuje – ne le zaradi gravitacije ali genetike, ampak tudi zaradi navadnih čustev, ki jih vsakodnevno izražamo. Ljudje, ki pogosto izražajo prijaznost, vedrino in sočutje, razvijejo mehkejše obrazne poteze. Nasmeh, četudi subtilen, postane del obraza. Po drugi strani se pri ljudeh, ki so večino časa nezadovoljni, obsojajoči ali pasivno-agresivni, pojavijo izrazne črte, ki izražajo ravno to – namrščenost, zategnjenost, togost.
Energetski vtis
Ne gre le za videz – gre za občutek, ki ga nekdo pusti. Ste kdaj bili ob človeku, ki je bil navzven lep, urejen, a ste ob njem čutili neprijetno napetost, skoraj hlad? In ste kdaj srečali nekoga, ki ni imel popolnih potez, a ste ob njem začutili toplino, svetlobo in umirjenost? To je razlika med notranjo lepoto in notranjo grenkobo. Psihološka energija, ki jo človek oddaja, ima moč, da ga naredi bolj ali manj privlačnega – ne glede na leta ali zunanje atribute.
Notranje delo kot pot do prave lepote
Vsaka oseba, ki želi biti resnično lepa, se mora najprej vprašati, kaj nosi v sebi. Lepota je v sočutju, v sposobnosti, da ne obsojamo, da privoščimo, da znamo odpustiti. Ne zato, ker bi bili naivni, temveč zato, ker vemo, da vsakršna zamera najprej zastrupi nas. Zavist nikoli ne uniči tistega, kateremu jo namenjamo – uničuje nas same. Škodoželjnost nikoli ne prinaša zadovoljstva – le še večjo praznino.
Človek, ki v sebi nosi svetlobo, je lep. In svetloba ni ličilo, ni oblačilo, ni fotografija. Svetloba je mir znotraj, radost nad življenjem in sposobnost, da v vsakem dnevu najdeš nekaj lepega. Če želimo biti resnično privlačni – takšni, da si nas drugi zapomnijo po dobrem – potem moramo najprej pozdraviti notranje rane. Kajti kar nosimo v sebi, bo vedno našlo pot na plano.
