Za trenutek sem se dotaknila neba: bilo je čudovito in popolno, potem sem kot angel padla na zemljo. Ženske smo kot bitja, ki izginjajo v poletno noč. Krhke, odhajamo in se znova vračamo, izgubljene med sanjami in resničnostjo.
Morda je le tako, da je New York vedno in povsod čudovit, zato maham z druge strani oceana in kot vedno upam, da se imate skrajno lepo in da ujamete čim več lepih trenutkov.
S prijateljicami pogosto obujamo spomine na mladost, sploh na svoja najstniška in dvajseta leta, ko so bile v prvem planu zabave in druženja, ko so bile misli predvsem brez velikih skrbi.
Povem vam, da zna biti življenje prav čudovito.
Včasih je bilo tako, da je bil ključ mojega skrivnostnega vrta pod predpražnikom in jasno sem dala vedeti, da ga, če se skloniš, tudi najdeš. Zato je bila vedno neka pot do mene. Zdaj pa je ključ v mojem žepu in povem vam, da sem veliko bolj srečna.
To je bil teden žensk.
Dobrodošle torej, drage moje, tokrat pri meni doma.
Sporočite, prosim, če vam uspe, ker sama rabim zagon, pogum in dobro besedo, da se že enkrat zaženem. Moja je tako nabita, da so notri tudi gozdne živali, ne le ena, temveč cela družina. Že iz tega vidika se težko lotim, ker jim nočem odvzeti doma.
Zanimivo, kako sama ne bi nikoli sodila človeka po jeziku, ki ga govori, prej bi me zanimalo, ali je dober ali slab človek. A to je najbrž stvar vzgoje. In inteligence.
Všeč mi je misel, da vse to nekje tudi obstaja. In kdo ve, morda naredimo prav me skupno zabavo in mislim, da bi si imele povedati veliko!