Po toliko letih še vedno menim, da je Gradež, ali po italijansko Grado, čudovito, romantično in posebno mestece, oddaljeno le uro in petnajst minut od mojega doma. Nanj me vežejo zelo zanimivi spomini.
Nekoč mi je nekdo podaril škatlo, polno temačnosti. Potrebovala sem leta, da sem razumela, da je bila tudi ta škatla darilo.
V sebi imamo gonilno silo in kot mačke, tudi sedem življenj. Preživimo. Pozabimo. Oprostimo. Gremo naprej. Takšne smo ženske.
Dvignila se boš visoko kot čudovita ptica in vse nas pustila za seboj. In hkrati mislim, da ga sploh ne pogrešaš, prej bi rekla, da pogrešaš misel nanj ter o tem, kar sta bila.
Rada bi bila legenda, pa nisem. Kaj pa ve? Znamo kdaj plavati proti toku za stvari, v katere globoko verjamemo? Znamo vse pustiti, poslati k vragu, oprostiti in pozabiti, verjeti v svojo pot in, zelo preprosto, iti?
Ker so odnosi na gugalnici v resnici zelo utrujajoči in dejansko je tako, da ni notranjega miru, tudi ostalo težje deluje, kot bi živeli na niti in nikoli ne vedeli, kdaj se bo pretrgala.
Kdaj ste nazadnje ugasnile telefon, dale noge na mizo in počele samo to, kar se vam najbolj ljubi? Mit ženske, ki nikoli ne pade in je vedno na vrhu vsega, je neumnost: naj gre k vragu.
Všeč so mi ženske, ker so vedno polne pričakovanj in hkrati tudi pripravljene obrniti list, izbrati kaj nenavadnega, se pogledati v ogledalo in zaznati nekoliko drugačno podobo.
Čaroben krog, ki nima začetka ali konca, kot materinstvo, ki ti podari nepričakovan dar in hkrati sladko skrb za vse življenje.
Mislim, da sem letos prvič preživela ves teden v supergah, kar me je navdušilo; vsak dan smo prehodili približno 10 kilometrov in nobena obutev ne bi bila primernejša od nizke, zato sem vse skupaj tudi lažje prenašala.