Osebno obžujem trenutke, ko se družim s prijateljicami, pijemo kavo in veselo klepetamo, vendar priznam, da potrebujem tudi tišino doma, copate, peko piškotov in črn display na telefonu. Tudi to je življenje.
Kako lepo je biti ženska, čarovnica, prijateljica. In imeti vse to samo za nas, čeprav le za en dan. Pa vendar verjemite, to je šele naš začetek.
Ustavite se in poslušajte. Včasih je dovolj prav malo, da jih zaznamo, a najpomembneje je, da jim ni slabo, so srečni in končno zdravi ter na nas niso nikoli pozabili.
Življenje nas prisili, da izberemo med pomembnim in nepomembnim, kar sploh ni slabo.
Morda je življenje res prekratko, da bi se tako pogosto obremenjevali.
Verjamem, da obstaja večja sila, ki zna oblikovati življenjske poti in vidi dlje, kot mi sami. Tu in tam mi uspe verjeti, da ima vedno prav in je dobro, če ji zaupamo.
Z leti sem se naučila ugrizniti v jezik ne le enkrat, temveč trikrat, predvsem zato, ker vem, da nismo tukaj, da bi spremenili druge, in nismo tukaj, da bi jih učili.
Razmišljam, če je tudi v tvojem svetu zdaj isto nebo in si morda tudi ti z nosom v zraku.
Ženske, tako močne, optimistične in vedno čudovite; malo tudi čarovnice, marsikdaj dobre vile in vedno, prav vedno, tako edinstvene v svoji koži. Hvala drage moje, hvala, ker preprosto obstajate.
Veselim se septembra in upam, da ga boste znale ujeti tudi ve, v vsej njegovi lepoti.